Le kam, če ne na prvi letošnji obisk stene našega očaka. Tako zaželeni zimski vzpon po eni najbolj obleganih smeri. In ker so dnevne temperature že visoke smo se odpravili že zelo zgodaj, z namenom vstopiti v smer ob svitu.

Ob vsej komoditeti, ki ti jo nudijo Ameriški avti smo se s Slavcem in Grego ob pol dveh pripeljali v Vrata. Na parkirišču, ki je že bolj spominjalo na drsališče, smo izbrali opremo in nastavili lavinske žolne. Vsake toliko pa se je pogled ustavil na neskončno lepem nebu polnem bleščečih zvezd, ki so nam delale družbo po zasneženi poti po dolini. Potem pa se je začelo. Vsi dobro vemo, da je pokrajina pozimi drugačna kot poleti in sem bil nemalo presenečen, ko sem spoznal, da ne vem kje čez strugo, ki je do roba in čez zalita s snegom. Temu podobno pa je bilo tudi nočno iskanje markirane poti, ki te popelje do vstopa. V temi, s svetilkami nismo nasli nič. Kaj zdaj?? Počakati bo potrebno do svita in ob dnevni svetlobi nadaljevati. Hopla, pa smo bili vsak v svoji bivak vreči. Pozdrav zvezdnemu nebu in že smo drnjohali, vsak na svoji polički skopani v snežno pobočje. Odprem oči in.. jutro! Objame nas prekrasna zimska pokrajina. Grega še dvakrat zazaha in že so nahrbtniki nared in kri hitreje kroži po telesu. Kline zagledamo malo nad "spalnico" in se zapodimo. Ko stojim na razcepu Slovenske in Nemške smeri, samo slutim prvi raztežaj, ki leži pod mano globoko pod snegom. Na to vsekakor opozorim tudi soplezalca / sogazača! In smo začeli z vzpenjanjem po strmini. Do macesnov pa kak meter skale in malo dol v Bele plati, pa v grapo. Kaj bi našteval, saj jo poznamo (nekateri jo še bodo). Vse pa zalito z globokim snegom. Tudi gaz / stopnice je bila že narejena, tako, da res nismo imeli težkega dela. Po stirih urah plezanja smo izstopili po Prevčevem izstopu, ki tudi ni skoparil z razmerami. Na izstopu nas je pričakovala se nedolžna vehta, ki se je nič kaj sramežljivo nastavljala trem prišlekom. Prvi jo je "naskočil" Slavc, za njim sem jo zajahal še jaz in skupaj sva počakala se Gregorja, ki je trmasto prisopihal do vrha. Po kratkem premoru in izmenjavi nekaj besed z Jeseniškima alpinistoma, pa smo jo po isti poti ucvrli v dolino. Še enkrat smo užili čudovite razglede, obilico snega, pa tudi nekaj snežink, ki nam jih je namenilo oblačno nebo.
Sklep: čudovita tura, ki jo ob dobrih razmerah priporočam vsakomur z željo po zimskih radostih in lepih razgledih na stene ometane s snegom!!

U petek 9.julija smo se štirje železni carji udpravli u Bele Wode na plezalno avanturo. U avto smo se stlačli Roberto (voznik), Borut (kopilot), Stevo (siva eminenca) in moja malenkost Poli (doužn eno rundo). Pobrali so me u Postojni ub sedmi zvečer in se udpravli proti Predelu. Šli smo čez Idrijo na Tolmin in pol gor. Med vožnjo teče debata o tem in onem, kot zmeraj.

Ustavmo se u Bci na rundi, ku sm jo doužn. Gremo naprej, čez Predel in se spustimo po klancih in ovinkih dol in že parkiramo na parkirišču pred mostom na ovinki. Skok iz avta, se oblečt, obut, ruzak na rame, čelke na glavo in gasa u strmino. No, na začetku sploh ni strmo, pa tudi gas glih ni na vidiku, haha. Hoja po temi je vedno prednost ker ne vidiš kaj te še čaka in koča Brunner ja kar nenkrat pred tabo. Moram priznat, da se je bajta iz kategorije "Podrtije" preselila že med "Udobna prenočišča" s tendenco v smeri hotela z eno zvezdico. Hoje je za 45 min brez divjanja. No, morde eno urco. Če si napališa Roberto pa si gor še prej. U bajti nekaj pujemo in se pučasi udpravmo spat, sej je ura že pozna. S Stevotom jutri napadeva Severni raz. Zbudim se ob pol sedmih in se še malo premetavam po spalki. Prvi ustane Roberto, kot zmeraj. Pa Borut tudi že rogovili naokoli. Ustanm še jst, za mano pa še Stevo. Pujemo zajtrk, zložimo opremo in že rinemo gor u klanc proti smerem. Vmes smo pogruntali še, da je Stevo puzabu plezalke. Jst ga taku, nedolžno vprašam, kukr petletni šmrkavec, ku fehta solde za Čunga Lunga, da ki so njegove plezalke. Njegova reakcija mi da popolnoma jasen odgovor. Ne vem, če bi zapisal njegov vulgarni odgovor, hehe. Ja nč, bo pa plezu u supergh.
Hoje je cirka za eno uro. Dostop mine in sedimo pod stenami. Najin raz je popolnoma v megli, tako da skoraj ne vidiva vstopa, kaj šele cele stene. Kaj napravt? Stena za najinimi hrbti je vabljiva, smer Ive Piomentese pa še posebej. In še dovolj lahka je, IV. Opise imava, sem notr gresta Borut in Robi. Ja nč, pa greva še midva. Pripraviva se za vzpon ter solirava vstopne metre, cca 50m. Naveževa se in jst napadem to našo smer. Smer je odlična, skala fantastična. Pravi dolomit. Smer gre levo ob poklini do gredine, nato nanjo in desno po gredini nato pa zopet navzgor proti vrhu. Orientacija ni pretežka, greš pač tam kjer je najlažje. Nekaj klinov je že v steni, na stojiščih pa je včasih potrebno še kaj zabiti. No torej, plezam vse raztežaje naprej, ker Stevo nima plezalk. In sreče. Ko sva se navezala, je hotel enga prižgat. Potegne čike iz žepa, ogenj mu pa pade dol po steni. Nič ne bo s čikom. Škatlica spet roma nazaj v žep. Malo kasneje pa me želi slikati in zlomi vratca na fotoaparatu. No fajrcajg mu potem posoja Borut, kasneje pa ga zadolži pri meni. Kot star piroman imam namreč skoraj vedno ogenj pri sebi. Tako je Stevo spet malo mirnejši. V smeri je gužva, ker smo vsi štirje v isti. Ampak je zabavno. No torej, plezamo proti vrhu smeri, ki nam vmes postreže s fantastičnimi prehodi po več kot odlični skali. Med našim uživaškim plezanjem niti ne opazimo, da nas je zavila megla. S tem pa je padla tudi temperatura, ki me že pošteno hladi, ko tik pod škrbino varujem Stevota na eni korenini. Ko prileze do mene ga hitro pošljem proti škrbini na levi in še sam prilezem do njega. Stisk roke, nekaj fotk in Stevotov obvezni čik, haha. Borut in Roberto pa iščeta prehod v Sestopno smer. Slednjo najdeš, če se odpraviš po eni polici proti desni do nove škrbine za katero se začne omenjena smer. Midva s Stevotom sva že lepo razvezana in udobno skakljava po polici in Stevo najde prehod v Sestopno smer. Počakava še Boruta in Robertota ter skupaj začnemo sestopat.
No smer sestopa je odlična, taka grapa-žleb, ki te pripelje na tisto gredino, ki se vleče čez spodnjo polovico stene. V slabih 45 min si na vstopu v smer. V grapi so pa še možici in gamsja steza je kar dobro shojena.
Sedimo pod steno. Vreme zgleda, da bo držalo. Sicer je že cel dan oblačno in piha ampak vmes je vidno tudi modro nebo, pa tudi oblaki niso enotni ampak so bolj skupine raznih oblakov. Kaj zdaj? Seveda se odpravimo še v sosednjo smer Bulfoni - D'Bredita IV+. Borut začne, midva čakava. Nardi štant, Robi že pleza proti njemu. Vstopim v smer. Začetni metri so lahki, skala odlična. Plezanje ni težko in kmalu se pridružim Borutu na štantu. Zabijem še en klin, uredim štant in varujem Stevota. Borut odide naprej, Stevo prileze do mene. Grem naprej in se zakadim v en kamin in kmalu vidim, da tako ne bo šlo naprej, zato sestopim nazaj do vstopa v kamin in ga napadem po desni strani. Aha, je že lažje. Vpnem klin in nadaljujem sedaj res po kaminu. Grem mimo Robertota, ki štanta in nad sabo vidim najbl horor kamin du zdej. In pol še Boruta kako telovadi v njemu. Groza. Štantam pod kaminom. Štant je gvišn, sm zabiu dva klina, je pa neudoben. Razmišljam kako se bom splazu skuzi to grdobijo. Stevo pride do mene in počasi se pripravim na plezanje. Vstopim v kamin. Začetni metri so lahki pol pa se kamin zoži na širino malu večje butice, tako da se moraš držati v levo, ven iz kamina. Toda kako???? Skala je gladka, brez grifov (itak d jih u paniki ne morš najdt) in telo ma tendenco da bo padlo v levo ven iz kamina. Nekako se s hrbtom gvozdim višje. Stevo mi pomaga z nasveti. Vpnem klin. Olajšanje. Sedaj je treba it še bolj levo. Dijoporko, pa glih jst se morm tlačt u ta kamin, ku sploh ne maram kaminu. Če bi blu pu moje bi jih prepovedu. Sopiham kot stara čufrca, pa kamin ni težji od IV+. Katastrofa. Zbašem se do drugega klina. Vpnem. Spet olajšanje. Blokada. Kako naprej??? Nekaj časa probavam, pa nič ne gre. Zrinem se še nekaj centimetrov višje in zagrabim dva grifka visoko nad glavo. Hvala vsm tistm, ku so me nategovali in d sm pol ratu taku dolg. Zdej se morm malu puvlečt višje, d bi lahku noge dal na dva stopa, ku obetata. En, dva, tri in se potegnem. Pomagam si s koleni, s trebuhom, z vsem kar mi pomaga in stopim na stop. Hvala p.... materni! Zdej gre lažje. Napravim še nekaj gibov navzgor in za mojim hrbtom je polica in izhod iz kamina. Postavim se v razkorak in se prebijem na polico. Končno. Štant. Varujem! Stevo pride za mano v delčku sekunde. Pok, hop, pok in je že pri meni. Res je majstr. Sedaj pa je naprej le še 150m lažjega plezanja in Stevo gre naprej. Prve kapljice že padajo z neba. Priplezam za njim na gredino, grem nekaj metro v levo in nad sabo zagledam klin. Vrata proti vrhu. Plezam naravnost gor v lažji svet. Deževati pričenja vedno bolj. Na štantu si dam kapuco čez glavo in varujem Stevota. Borut in Roberto sta zalutala preveč levo po gredini in falila smer. Ugotoviva, da le ne bomo ubežali dežju. Nč zatu, bom šou pa spat vsaj stuširan. Stevo pleza hitro in vrv se kmalu izteče. Pojejo klini. Plezam za njim in srečujem kline. Znak, da sva v pravi smeri. Štanta na polički pod previsi. Ta polička se vleče proti desni. Tja grem jaz in že 20-30m pogledam čez rob in vidim Sestopno smer. Lepo. Štantam na korenini in Stevo je že pri meni. Dež pa vse bolj pada. Odločiva se, da počakava še onadva, ki sta plezala dosti bolj levo od naju. Zavlečeva se pod nek previsek, zvijeva štrik in debatirava. Čez kake 20 min sta pri naju in skupaj začnemo sestopat. Še vedno dežuje. Ko stopimo na gredino v južni steni nas pričaka gosta megla. Ne vidim 2 m pred sabo. Pod steno pridem sam. Višje gori vidim Stevotov obris. Gre po nahrbtnik. Začnem sestopat in počasi prilezem ven iz megle. Nad mano zagledam Robertota in Stevota, medtem ko je Borut že globoko spodaj. Čez kako uro smo v bajti in debatiramo kako naprej. Odločitev pade, da sestopimo v dolino in domov. Ok. Spokamo ruzake, nekaj pojemo in se odpravimo. V slabi uri smo pri avtu. Dež je popolnoma ponehal a hribi so zaviti v goste oblake, tako da ni nič videti. Preoblečemo se, napokamo avto in se že peljemo proti Predelu. Ustavimo se na pijači v Logu pod Mangrtom in uradno zaključimo turo. Pot do doma v večji meri prespim, tako da ne vem, kaj se je dogajalo razen to, da sta se Roberto in Stevo zamenjala za volanom, ker je Robertota tudi že jemalo v mižule. Odložijo me pred ZD v Pustojni. Ura je neki minut čez 10 zvečer, ku stopm skuzi vhodna vrata. Odložim ruzak, se vsedem na posteljo in še ene plezalne zgodbe konec je.

Odločitev, da skrajšamo vikend je bila upravičena, saj je v nedeljo v hribih zapadel sneg, v ponedeljek pa je Posočje in s tem tudi bližnje Bele vode zopet prizadel močan potres.....

7.2.2004 ROBIČJE
V soboto smo se, nič kaj prezgodaj, pri Koči na gozdu dobili Mare, Slavc s smučmi ter Izo in jaz (Miha) z bordom. Na hitro smo se odločili, da danes "pade Miniskus"- grapa v Robičju, kar je pomenilo, da jo zlezemo in presmučamo.

Tako zagnano smo napadli breg, da smo šele visoko nad Rjavčevo kočo ugotovili, da smo zgrešili dostop. Ni bilo druge, kot da smo odsmučali do koče in spili pivo. Nasproti se nam je na široko režal Miniskus, kar ni moglo ostati brez posledic. V drugo smo ga napadli malo po dvanajsti. Smešno lahko smo našli vstop. Na plazišču smo nadeli opremo. Kasneje med vzponom nam je postalo jasno, da smučanje navzdol ne bo nič kaj prijetno, saj se je grapa s plazom že dodobra otresla snega. Vzpon na začetku ni prestrm (30°), sneg pa je bil mestoma zbit, mestoma mehak. Preplezati je bilo treba dva ali tri nezahtevne skoke; kasneje je pobočje bolj strmo (60°), sneg pa v glavnem mehak. Grapa je v spodnjem delu zelo slikovita s strmimi stenami. Po izstopu iz strmega dela se odpre in zadnjih sedemdeset metrov položi. Uživaško smo prilezli pod vrh, kjer se je Izo privezal na bord, ostali pa smo se peš odpravili navzdol po Sestopni grapi. Vsa čast Izotu! - prav nič me ni mikala zamegljena strmina s spremenljivim snegom in petdeset metrskim skokom v spodnjem delu. Sestop je bil v glavnem nezahteven (40°), le par kratkih šodrastih poplezavanj v spodnjem delu nam je rahlo dvignilo adrenalin. Pod steno sva si tudi midva s Slavcem dala smučarskega duška. Po spustu smo zadovoljno obsedeli v Koči na gozdu, kjer smo ob pasulju pričakali ostale železne carje
Pripravil Miha Pirnat

8.2.2004 ŽUPANČIČEVA SMER V MALI MOJSTROVKI
Tu je en zapis s kao skupne ture na Vršiču. Kao zatu ker ns je blu ta dan samu pet, prejšnji dan pa štirje. Jebi ga, smo pač majhen ferajn, hehe.
No pa puglejmo kaj se je dugajalu tega famoznega februarja osmega, tega leta.
Zjutri smo ustali ukuli pete zjutri, neki pujeli in krenli ub šestih. Blu ns je pet: smukar Robi, lisjak Borut, poskočni Mare, dolgoprogaš Blaž in seveda jst. Iz koče na Gozdu smo jo urezali proti Erjavčevi kolibi in dalje proti Vršiču in še dalje proti vstopu Župančičeve. Tu sicer ni šlu taku hitru in nalhku kukr ste tle prebrali. Ko smo hlačali in se kobacali po snežišču proti vstopu smo si rekli odlične razmere. Sneg je bil trd, zbit, takozvani ”grapski sneg”, ki ga je pa itak više gori zmanjkalo. No pičimo proti vstopu, ke pod ene skale pa pol levo ukuli njih neka prečka (rahlo navzgor) pa pol desno za njimi gor v smer. Pod smerjo si želim nataknt še en cepin in navihana rokavica izkoristi priložnost in hop, dol z roke in v dolino. Jst pa ”Ne, ne boš ti p.... ena” v lov za njo. Itak d sm jo ulovu in pol se zgrozil ob misli, kulku metru je treba zdej nazaj gor it. Porka putana in rokavica. Končno tudi jst vstopm v smer in začnem poplezavat. Nočno sneženje je blu v kombinaciji s soncem vzrok za številne male plaziče, ki so ob izdatni pomoči vetra vztrajno rinili v obraz, oči, za vrat in take reči. Sam mi smo bli pa še bl vztrajni in smo rinli gor. Razmere niso ble najbulše. Mestoma je bil sneg fajn mestoma se je udiru. Kolnem sneg ku se predira, kolnem sunce in vremenarje ku so rekli da bo oblačno, kolnem veter in sneg ku ga nosi u oči, sam drgač pa je lepa tura. Sunce je grelu kulkr je moglu, vetr je pa to tupluto spruti kradu. Sakramenski smudlak. Smukar Robi je nekje sredi smeri vidu, da se jo ne bo dalu smukat, ker je bil en žlebek preozek za njegove dilce. Smer se vleče dolgo časa v desno in pol tik pod vrhom zavije levo gor, kjer je tudi najbolj strma. Smer vzpona si je izbiral vsak sam. Jst sm šou u en mikro žlebek, kjer je bil trd, zbit sneg odličen za pikat. Je pa bla ena pomanjklivost. Vsi plaziči so šli skozi ta žlebek, tako da sm bil pravi Snežko Snežak. So ble pa razmere odlične. Borut, ki je izbral smer desno ud mene je ril skuzi sneg kukr ena rwlba z sneg pucat na Vršiči. Čez neki cajta smo počasi začeli kapljat vn na greben, kjer ns je puzdravu nš star prjatu veter, ku je zgleda pustavlu svetovni rekord u divjanju po hribih. Hvala, ti si res ta prav frend! Smukar Robi se je začel počasi peljat proti dolini po normalki, mi pešadinci pa pešaka u dolino. Sestopit smo želeli po Pripravniški. Borut se je temu odrekel, ker je zameril vetru, da mu ni pustil enga pripalit na vrhu in jo je pošteno gnal v zavetrno dolino. Ostali trije smo iskali in iskali in nismo najdli ampak sva se dva pošteno najebala, tako da sva v končni fazi sestopla dolgu ur za ostalimi. Najbl gnilu pa je blu tu, da sva bla par metru stran ud Pripravniške in midva specialca jo greva falit. Za bit duma in kukr bi reku Blaž, si žile prerezat. Zmenli smo se, da se po sestopu obimo u Erjavčevi, kjer smo naki spili in jo urezali proti Koči na Gozdu. Tm smo turo zaključli in se v poznem popoldnevu pripeljali v prestolnico. Eni smo pršli prej, drugi (Mare & Blaž) pa ksnej, ker so pršli dol z Vršiča u Kranjsko Goro pa je blu treba it nazaj gor pu superge u bajto. Jah, eni se znajo zabavat na pusebn način, hehe. Roberto me skipa na postaji, počakam prvi vlak in že spim na poti dumov.
Evo tu je blu tu.
Pripravil Peter Bajec

Zgodaj zjutraj smo se Robi, Mare in moja malenkost odpravili na Korošico, kjer smo imeli v načrtu prvi dan se povzpeti na Dedca in z njega smučati in bordati, nato prespati na Korošici, naslednji dan pa iti še na Ojstrico in se odpeljati prek Šraj peskov v dolino.

Dan je bil lep in sončen, samo mraz in pa velike količine novega snega so opozarjale na previdnist pred plazovi in napihanim snegom. Do skoka pod Šraj peski je bilo celo opaziti staro gaz, ki pa se je pod skokom končala. Skok je bil precej zaliti z novim snegom in vsem se je porodila misel, da če bi bilo malo več snega in če bi imel velika ja..., bi pa mogoče lahko to še nekdo odpeljal.

Pod Vežico se je začelo naporno gaženje globokega snega, ki pa je obljubljal sanjsko smuko za naslednji dan.
Na vrh Dedca smo prišli že kar pošteno zmahani in začel se je posvet kam naj se odpeljemo. Nazaj na sedlo med Dedcem in Vršiči ali pa v območju poti na desno in nato po dolini do Korošice. Nobena varianta nam ni ravno dišala, ker nas je na koncu zmeraj čakalo še naporno gaženje snega. Po ogledu SV stene Dedca smo se odločili za sestop po Lukovi grapi, midva z Maretom sva sestopala brez smuči, Robi pa je suvereno odsmučal do podna. Po kasnejšem preverjanju podatkov se mi zdi, da je kombinacja Lukove smeri in Grape dolgočasja, ki jo je Robi presmučal celo prvenstvena.

Naslednji dan smo se polni optimizma odpravili proti vrhu Ojstrice. Po kaki uri ali dveh napornega gaženja smo se odločili, da dan ni pravi za vrh. Plazovi, megla, pa sneg naletava, utrujenost... in podobni izgovori. Pripeli smo si smuči in bord in sledil je uživaški spust do Korošice in čez uživaške Šraj peske vse do skoka pod njim, kar je v zadnjih zelenih zimah velika redkost.

Z Borutom, Dulijem in Nicolasom smo se na vsezgodaj odpravili plezati slapove v Tamarju.

Za zgodnjo uro smo se odločili zaradi dveh razlogov, da ujamemo del dneva, ko je najhladneje in da se izognemo morebitni gužvi v zelo popularnem delu doline Tamar. Pod slapovi smo pripravili vso potrebno opremo in se podali do velike votline, kjer je vstop v slap z imenom Nad votlino. Prva sta se v slap podala Borut in Nicolas, za njima pa midva z Dulijem. Prvi del slapu je dokaj strm (do 85 stopinj) in je postregel z odlčno kvaliteto ledu. Da pa je šele začetek ledne sezone, se je pokazalo na koncu prvega raztežaja ter na začetku in koncu drugega raztežaja, kjer je bil dokaj tanek led in doneči zvoki sveč.

 

Kakorkoli, za začetek sezone plezanja slapov več kot odlično.