PARIŽANKA V DEBELI PEČI
Fantastična plezarija v fenomenalni skali

Bil je lep ponedeljek, ravno sem pospravil opremo, ki je ostala v ruzaku od nedelje, ko me kliče Ščuka, da kaj da delam v torek. ˝Nič˝, mu odvrnem, on pa, da če grem plezat. Ja itak da grem! Zmenim se za škrinjo, zvečer se slišiva s Pjepetom Minerjem ter se zmeniva za Parižanko v Debeli peči. V torkovem jutru drviva proti Krmi, kjer ob sedmih zjutraj parkirava pred Kovinarsko bajto. Zlahka se naštimava, družbo nama delajo krave in še posebej en teliček, ki si želi iti z nama pod steno. Hiti za nama, dokler mu pes v živalskem jeziku ne dopove, da ne more z nama. Magari nisem zastopu kaj je povedal, ma se mi zdi, da nič lepega. Zelo počasi se vzpenjava pod steno vsak v družbi svojih misli. Nekako v uri in pol sva na vstopu v smer. Naveževa se, nekaj pojeva. Vstopim v smer. Po lažjih prvih metrih me za dobro jutro pozdravi šestica. Plezanje je idealno. Strmo, fajn skala, lepi prijemi. Prvi previs me malo zadiha ampak od uživanja skoraj ne čutiš težav. Hitro sem na štantu, ki je viseč. Ščuka je rekel, da je neudoben, ma jebački, haha. Skuzi korak gledam Pjepeta, kako prihaja za mano. Tudi njemu se smeje. Oba veva zakaj. Nadaljuje po poči navzgor mimo strehe in čez drugo streho na štant. Tudi drugi raztežaj je prekrasen. Sedaj me čaka en cug V+, ki spet postreže s previsom. Ko ga premagam zagledam visoko nad mano klin z vponko, ki me zavede, tako da prilezem previsoko in malo ven iz smeri. Ko prileze Ščuka za mano opazi mojo zmoto, tako da on nadaljuje levo, jaz pa prilezem spet nižje dol in za njim čez najtežji del smeri. Nek previs VI+, ki pa se ga da zelo lepo premagati z oporno tehniko po nekih poklinah. Super plezarija! Človek bi kar vriskal. Na udobnem stojišču si malo odpočijem noge, ki so od neudobnih stojišč nižje spodaj vse razbolele. Kako paše dat plezalke malo dol. O dijo šanto, kako je to fajn. Sedaj me čaka raztežaj petice čez plošče, ki je zaradi kvalitete skale naravnost fantastičen. Prehode si iščeš sam, možnosti je veliko, vendar zopet prideš na neudobno stojišče. Zabijem dva klina in štantam, ker imam premalo štrika da bi potegnil še mimo previsa pod zajedico, kjer je po skici štant. Prišla sva iz lepih težav v odurne težave. Sedaj se namreč smer priključi smeri po SZ razu, ki je krušljiv. Pleža po teh skalah terja veliko mero previdnosti in me bolj zmatra, kot težka plezarija spodaj. Kot balerina se prestopam iz stopa na stop, poskušam biti čim lažji, vse gibe izvajam umirjeno, počasi, elegantno. Plezam in motam, kot ta bolan, ki se pripravlja srat. Ura pa laufa. Končno prilezeva na vrh Zoba. Do roba stene sta še dva raztežaja. Prvega začne Ščuka. Pleza počasi in to je znak, da je krušljivo. Končno mi zakriči da varuje. Poženem se za njim, ma tudi mene krušljiva skala hitro ustavi. Počasi se kvaliteta kamnine izboljšuje, vendar ni tisto česar sem bil vajen v Parižanki. Začnem zadnji raztežaj, kjer pa se skala izboljša, tako da hitro napredujem. Zadnje krušljivo mesto me čaka tik pod vrhom, kjer moram prečit malo levo in se čez navpične naložene sklade po slabih petih urah plezarije potegnem na rob stene. Juhu! Jebeš to, da je treba najprej zavarovat sebe. Tokrat najprej sezujem plezalke, nato pa vse ostalo. Oh kako paše. Prsti so mi hvaležni. Varujem in Ščuka je hitro pri meni. Spet pade ročka, slikava se. Med malico pospraviva opremo, zvijeva štrike, se pripraviva za sestop. Najprej je treba na vrh Debele peči, nato pa po poti dol čez Brdo v Krmo. Mozgava kje je tisti sestop o katerem je pravil Šorn, toda danes imava premalo časa, da bi ga iskala. Sej veste kako gre tista, ˝Prečacem preči, naokolo bliže˝. Imava premalo časa za bližnjice, tako da jo ureževa po dobro znanem sestopu v dolino. Drživa kar tempo, švic teče v potokih, srečen sem, da sem v steni spil le dva deci vode, ker jo sedaj krvavo potrebujem. Sestop mine hitro, v Kovinarski koči se še malo ofrišava z vodo, spijeva šveps in malo podebatirava z oskrbnico, ki pravi da jo je zjutraj obiskal mladi gamsek. Stal je v koči in se čudil, ko ga je zalotila pa se je od strahu podelal. Je rekla, da je bilo kar zabavno, haha. Na poti domov je Ščuka urezal par kitic, jaz pa sem dirkal kot Juan Pablo Montoya po autoštradi, tako da sem nekaj minut čez šesto že metal Ščuketa ven iz avta pred njegovo bajto. Malo zmatran se še sam zapeljem domov, vržem ruzak v kot in grem čopat. Pol pa pod tuš. In spat. Opremo bom že jutri pospravil. In sem jo. Da veste. Lično sem jo zložil v omaro, kjer vsa nestrpna, tako kot jaz, čaka novih plezalskih prigod in nezgod.

SEVERNI RAZ MALE MOJSTROVKE
Z mlajšo pripravnico čez prijazno smer na vrh Male Mojstrovke

Ker je bila nedelja mišljena kot počitek po sobotnem teku na Krim, se je Severni raz Male Mojstrovke sam od sebe ponujal kot odlična destinacija za pretegovanje mišic. Tako sva se z Mojco priključila Stevotu in Boštu na njunem popotovanju po stenah Vršiča. Slednja sta se osredotočila na S steno Nad Šitom Glave. V nedeljskem jutru smo tako odrinili proti Trzinu, kjer smo pobasali še lahkotno napravljenega Stevota in se podali na Vršič. Tam smo se hitro napravili ter začeli s kratkim dostopom pod stene. Tisti klanec je minil kot bi trenil in že smo se ločili. Stevo in Bošte sta odhlačala proti vstopu, midva pa še malo naprej proti Mojstrovki. Med hojo zasuvam ubogo tečajnico z informacijami o tem kje poteka kaka smer in te reči. Ko prideva pod vstop vidiva eno malo četico navez, kako se podijo po steni navzgor. Pogledam proti Zahodnemu razu, ki ima v dostopni grapi še veliko snega. Malo mozgam in zmozgam, da je najbolje za Mojco in njen še vedno poškodovani komolec, če se povlečeva čez Severni raz. Na vstopu se počasi naštimava, pričnem plezat in kmalu dohitim hrvaško navezo. Po lahkem svetu jo prehitim in potegnem 70m cug. Nabijem štant in varujem Mojco. Zdaj še ne vem, da bo trajalo da bo izbila štant. Nadaljujem s plezarijo, spet hitim, potegnem spet 70m in zabijem na štantu še en klin. Vidim Mojco kako se muči z izbijanjem klinov. Pravim ji, da naj jih pusti če ne gre ampak ona se ne da. Po nekaj minutah ima oba klina za pasom in pleza. Smer sedaj postreže z nekaj lepše in strmejše plezarije. Uživam v lepih prehodih. Preklinjam sonce, ki neusmiljeno tolče po plezačih in se sprašujem, kaka je ta severna stena, če vanjo nonstop sije sunce. Na zadnjem štantu pred izstopom spet zabijem dva klina, varujem. Mojci pomaga izbiti klin nič hudega sluteči plezač, ki je ravno prisopihal do nje. Hvala mu! Čeprav so klini potrošni material ti je škoda pustiti kakega v steni. Ne vem zakaj. Dobro, itak da zato, ker so dragi ko žafran, sam meni je bolj tehten razlog to, da sem z njimi doživel toliko stvari v hribih. Tako poleti kot pozimi. Imajo, kot bi se reklo, neko sentimentalno vrednost zame. Dobru, dosta romantike, gremo spet po smeri navzgor. V zadnji cug se podam trdno odločen, da pridem do Hanzove poti. Spet potegnem cug dolg cel štrik in čakam, da Mojca začne plezat. Vlečem štrik in nič. Čakam. Nič. Spet vlečem štrik. Nič. Si rečem, da še malo počakam, če jo čez pol ure ni, čez eno uro grem. Vlečem štrik. Nič. Kaj je narobe? Začnem bentit in ropotat, tako kot mi stari prostaki znamo, ma ne pomaga nič. Končno se zadeva premakne. Ko Mojca prileze do mene se poda naprej in potegne izstopno prečko do Hanzove poti, s katero, tako mimogrede povedano, opravi suvereno. Priskakljam do nje, se razveževa, podava roke in prepustiva uživanju ob sedenju na travnatih poličkah. Zvem, da se je na zadnjem varovališču mučila z izbijanjem klinov in da je spet prosila enega dečka, če ji lahko pomaga in da je celo on končal opravilo s potnimi sragami na čelu in navito ročko. Kaj bi šele ona mogla napravit, da bi ga dobila ven. Kaj nej rečem? Jebi ga, varnost vedno neki kušta. Al kaj? Z radostjo v srcu zvijem štrik, misleč, da me čaka le še udoben sestop po Hanzovi poti nazaj pod steno in še bolj udoben sprehod z rokami v žepu nazaj na Vršič, ko me Mojca preseneti z izjavo, da bi šla kot prava klasična Pavla Jesihova še na vrh Mojstrovke. Ojej. Ja nič, pa pejva:
˝In sva šla na pot,
tja kjer ni tisoč rož.
Namesto iz Ljubljane v Portorož,
sva pod žgočim soncem brisala svoj pot.˝
No, tudi te kalvarije je blo enkrat konc in glih se člouk vsede na vrhu, da odpočije svoje ude, me kliče Bošte, kje da sva. Povem da sva na vrhu on pa meni, da sta s Stevotom že na pol pijana na Erjavčevi in da nej prideva takoj dol.
˝In spet sva šla na pot,
tja kjer je 500 rož...˝
Ne vem kolko časa sva rabla da sva prikrevsala na Vršič. Z užitkom sem se preoblekel v kratkiče ter se zvalil v senco. Nekaj smo še pojedli in popili, nekaj rekli in se počasi zavlekli v avto in domov. Med potjo je blo še nekaj dobrih scen, omenim pa naj samo tisto, ko je Bošte Stevotu preščipnil prste z windousi. Glih smo se vključili na autoštrado, ko se Bošte odloči da bo zaprl windouse. Stevo je pa mel roko glih zunaj, tako da je nič hudega slutečega reveža okno stisnilo čez prste. Stevo se začne dret ˝Dol, dol, dol...˝, mi ga pa gledamo, kaj je z njim. Kako dol, če smo pa komaj prišli na autoštrado. No, potem je Stevo sam odprl okno in si rešil prste. Mi pa v smeh in skoraj v zid. Ampak ker skoraj še ni ujel zajca, razen enkrat, ko je bil en lovec, ki se je pisal Skoraj in klical Jernej ter je ustrelil zajca naravnost med ušesa. Sam tu je že druga štorija tako da...
No tako je minila nedelja. Spet lepa, spet u hribih, spet u dobri družbi, spet z nasmehom na obrazu. Kaj če človek sploh več od življenja?

Torej, sva šla jst in Kronglc iz AO Rašice na ta petek sončni topli
probat najdet kako smer, ki najini telesi bi zlezti jo zmogli.
In tako prijezdiva u lepi, udobni, beli škrinji na prelaz, Vršič imenovani,
da zlezeva Smer po zajedi u Šitnih glavah severni steni.

Ura je deveto zjutri proč odbila,
ko sva se u tisti klanec strmi zapodila
in si kaj kmalu čelo orosila
ter se do vrha klanca kar pošteno spotila.

 

 

 

 

 

 

 

Prvi cug napade Kronglc in tisto plato zleze ko za šalo,
vmes mi pa razlaga kako mu je enkrat kladivo vn iz stene palo.
Fantičk rine višje in višje, štrik lepo drsi skuzi roke moje,
ku moja uha čujejo da klin lepo visoko poje.

"Pudri varovanje", se Kronglc dere dol iz stene in vleče štrik za sabo
jst pa nč ku se vsest na skalo, dat plezalke gor in gledat vrv plavo
kaku leze gor kukr en mutiran modras,
se zvija čez skalo in to ne glih počas.

Ku pade komanda se primem za grife in lezem gor u nebo.
Skala je super in plezarija je lepa in sploh ni tako težko,
kukr bi lahku glede na oceno to sicer prav komot tudi blo,
tako da hitro sem na štantu, kjer Kronglc na pol leži. Mislim halo?

 

 

 

 

Dobro rečem, se požem spet gor in lezem naprej
ter kmalu pridem na štant kjer se udobno vležem, kukr Kronglc prej.
On je že tle in piči proti kaminu na štant pod najtežjim delom smeri.
Izhod iz kamina je krušljiv, zatu lezem ku po jajcih in upam da skala ne popusti.

Zdej pa najlepši del smeri, zajeda in strmo in fajn nabito,
vse tja do enga previsa in čezenj do stojišča, ki je pod streho skrito.
Tm najdem skalo krušljivo, zato klini bolj slabo držijo
in nonstop iščejo razloge da ven iz skale bežijo.

"Ma dejmo dečki no, sej vem da vas dostkrat mlatim ko budala.
In če včasih ne držite dobro, se vsuje plaz besed in rata prava štala.
Sam dejte prosm zdej se malo skalmirat in sam še zdej u razpoki ostat
in oblubm da bom z vami ravnal kukr da ste vsi moj dragi preljubi brat".

 

 

 

 

Najbrž je psiho seansa delovala, ker je Kronglc že pri meni
in nadaljuje tja po izvrstni polički proti levi,
kjer ga najdem kako sedi na skali kukr Klement dr. Jug,
varuje čez bok in žveči včerajšnji kruh.

Razveževa se, zvijeva štrik in pu lahkem svetu ven iz stene
ležat na travo in gledat Prisankove stene.
Pol pa u dolino in u avto in dirka u Lublano
in to reportažo lahku označimo z eno besedo: kratkomalo bulano.

 

 

Evo taku je blu tistga petka,
ku sva šla plezat dva zadetka,
se mela prou super fino,
zdej morm it pa u trgovino

SPET NA ŠTRIKU Z ROBERTOTOM MANIFIKOM
Teden je naokoli in v soboto zjutraj je budilka spet kratila moj težko prigarani počitek in me gnala ven iz tople postelje. Ja nič, pametnejši kao odneha zato vstanem, se oblečem in grem v kuhinjo. Skonzumiram nekaj hrane, kar ostane vržem u vrečko in v ruzak.

Srebrna puščica drvi po ovinkih in ravninah vse do metropole, kjer pobašem še Robertota in gasa naprej. Malo pred osmo zjutri pustiva avto na ovinku, oprtava brašno ter pešaka u breg. Med dostopom razvijeva načrt kako bi speljali na bivak pod Špikom zobato železnico, bivak spremenili v veliko razgledno ploščad z daljnogledi na ojrote (€-te), da bi lahko turisti v živo spremljali borbe plezačev s surovo naravo in sivo skalo. Na ploščadi bi bila tudi restavracija, kjer bi se po razburljivi drami turisti lahko tudi okrepčali. Še nekaj načrtov sva skovala tudi za severno steno Špika, eden izmed njih je, da bi potegnili ferato točno po sredini stene vse do vrha.
V slabi uri sva pri bivaku. Do stene je še en plunc, tako da se lagano američki sprehodiva čez gozdiček in melišče pod steno. Prvi raztežaj posolirava, žrebava kdo bo prvi napadel steno. Žreb dobim jaz. Neugodno, ker me čaka kamin. Jaz pa nisem za kamine. Sovražim kamine. Groza me je plezat kamine. Grdi so. In za velikana kot sem jaz so težki. Ko prasica. Začnem plezat. Kar gre. Malo se pomatram, malo se gozdim, malo vzdihujem, malo preklinjam in ga zlezem. Stojim na polički in nabijam štant. Roberto pride za mano in piči naprej po zeleni trojki. Naprej pa naju čaka lepa plezarija. Najprej mala zajedica, potem pa dva dolga in lepa raztežaja po lepi, gladki, beli zajedi, ki nudi bolj malo možnosti za varovanje. Ampak ga itak ne rabiš, ker je plezarija taka uživancija, da sploh ne misliš na to, da je zadnji klin 20 metrov pod tabo. Strmina je lepa in se kar nadaljuje tja gor pod veliko rumenkasto - črno streho. Tam jo smer ureže v levo čez plošče in nato zopet gor čez plate. Ker imava samo 50 metrov štrika v zajedi štantava trikrat. Kakih 20 metrov pred koncem zajede si uredim varovališče, tako da s pol podplata stojim na enem zobu, drugo nogo pa naslonim v sosednjo steno na majhen stopek, glih zadosti velik za palec. Varujem Robertota in komaj čakam, da bo pri meni in gor na višjem štantu, ker me navija v meča. Pa še prsti na nogah se bunijo, da so plezalke ful svinjske, ker jih tiščijo pa sploh ne vejo zakaj. Ja jebi ga. ˝Če je vojska, je vojska za vse˝, je govoru moj komandant u vojski in mu dam čisto prav. Sam zgleda da prstov to ne zanima, ker se še kar bunijo. Meča pa tudi. Hvala bogu je Roberto pri meni. Dam mu opremo, gre naprej, nekaj sopiha in globoko diha in sprašuje, da kje je kakšen grif, ma se vseeno prebije čez do štanta. ˝Varujem˝, se zadere, podrem štant, izbijem klin, grem za njim. Na štantu si ogledujem prečko. Zgleda lepa, sam še ne vem da je nižje boljša varianta in da se bom kasneje kar matral da bom prišel čez. Začnem plezat. Lepa plezarija. Vpenjam kline. Pridem do tretjega, ga vpnem in: ˝O fak. Kaj pa zdej?˝, se sprašujem in čoham po čeladi. Stojim v plošči, ki je pod mano previsno spodjedena, spodaj pa še ena gladka plošča. Grunt, grunt, prask, prask. Začnem plezat dol po nekih grifih proti spodnji plošči, ki kaže neke šibke točke. Meni je lahko, Roberto se bo pa matral, ker ko bo izpel tretji klin, bo v primeru padca imel dooooolge letalske vaje s trdim pristankom v steni. Končno stopim na spodnjo ploščo. Najdem dva stopa, za roke pa bolj malo. Trudim se, da ne padem iz ravnotežja in se premikam v levo po omenjenih stopih. Še malo in... ...čez sem. Stopim na lepo polico in štantam. Kul. Z veliko matranja je tudi Roberto pri meni. Do vrha mava še en raztežaj čez plošče, potem pa kurčevo ruševje R4+. Sovražim ruševje. Ni kul. Rajši mam skalo. U tej porkeriji bi prou pršla tamala Husquarnica s kratkim štilom. Bi se hitru rešu tist labirint. Prebijeva se čez ta gozdarski projekt, se razveževa in prečiva do abzajla. Abzajli potekajo tekoče, tako da sva hmali pod steno. Pri bivaku naju čakata bjrce. Pustu jih je Šorn legenda. Morde ga srečava pr Firerji. In res je tako. Tm je še Dedi. Rečemo nekaj besed, spijemo nekaj, rečemo še par besed, potem pa z Robertotom kreneva nazaj proti prestolnici. Malu mi vleče učke skupi, zatu sem kr vesel, ko parkiram škrinjo, vržem ruzak na tla in se zleknem na postlo. Iz žepa mi štrli še ena lepa smer, ku sem jo zlezu u dobri družbi. In zdej, u nedeljo ko to pišem in gledam skozi okno ter čakam obljubljeni dež se tolčem po glavi, ker ga nisem preživel v hribih. Pa drugič.