Že kar nekaj let sem se odpravljal v včasih tako opevani Val di Mello. Letos sem končno dobil somišljenike in v začetku Avgusta smo se odpravili. Nisem točno vedel, kaj lahko pričakujem. Glede na to, da sem imel to dolino v mislih res že dolgo časa, sem se bal, da morda vseeno pričakujem preveč. Prav zato sem se odločil, da se bom na pot odpravil brez velikih pričakovanj in načrtov.

Kar se pa nasvedranosti smeri tiče je pa zadeva nekoliko drugačna, kot smo vajeni. Svedri so večinoma odlični, na žalost pa so pri starejših smereh nekoliko poredko posejani. če pa je slučajno smer na gosto navrtana je le ta ali zelo težka ali novejša. Povsod kjer so prvi svedri visoko je vedno možnost zatikanja. Komplet jebic je torej v Frankenjuri obvezna oprema. Jaz postaran friko sem jasno precenil, da tega dela opreme ne bom rabil, a sem po nekaj dneh kaj hitro zavil v trgovino po nove jebice (A kdo kupi ta stare?), tako da se nam je asortiman smeri krepko povečal.
Ideja za Frankenjuro se je porodila v lanskih Finalah, ko sta jo reklamirala tista dva osamela Nemca med 'podivjanimi' Slovenci s kupom mularije. Po sanjski Kolpi smo si vzeli dan časa, da prepakiramo vodno opremo s plezalno. Preveč se nam ni mudilo saj je bila napoved za prve dni vse kaj drugo kot sončno. Malo so me tolažili napisi na internetu pod oblački in kapljicami 'possible light rain', no ja, to je pa ja daleč od neurij, sem si mislil; višek optimizma, a ne. Na izi smo se v oblakih podali proti Nemčiji, res se nam ni mudilo. Mogoče smo bili res u izi ali pa se način vožnje po nemških cestah močno razlikuje od italijanske ferate. Verjetno bo to ta drugo. Za prvo orientacijo nam je prav prišel tisti vodniček z interneta, toliko da smo locirali središče področja in bližino kampov.
Po prevoženih kakih 600 km smo se nastanili v kampu nekje na sredini Frankenjure in tam ostali prvih osem dni. Že ko smo se približevali teritoriju, nas je pozdravil tisti 'possible rain', skratka turobno. Blizu potoka z racami smo si parkirali prenočišče, povečerjali in popadali v posteljo. Naslednji dan je bil cel turoben a nič zato, itak se je bilo treba malce razgledati naokoli, čekirati lokalno sceno, kupiti vodniček, da smo vsaj dobili občutek kje sploh smo. Vedno je bilo tako, da za dežjem posije sonce, no ja, vsaj v teoriji. Vsi optimistični pogledi, da bi jutri plezali so se hitro razblinili medtem ko smo plahto krepko pritrjevali, da je kolikor toliko dihtala in da je ni odnesel veter. Celo noč je scalo, pa še celo dopoldne. Se mi zdi da je Svit še najbolj užival, midva pa samo 'pa da ja ne boš spet plaval oblečen'. Kamp je bil zelo urejen, tam smo se počutili kot v Bovcu prejšnji teden, polno Nemcev, cena kampa ista, lepo urejena okolica in čiste sanitarije.
Zajtrk smo nategovali kolikor se je dalo in upali na izboljšanje. Še sam nisem mogel verjeti, ko je zgodaj popoldne posijalo sonce. Hmm, zdaj pa dilema ali je vse razmočeno od celonočnega deževja ali pa le mogoče obstajajo kaki južni deli sten, ki se hitro posušijo. Hops po vodničku, optimizem je hitro naraščal, pa smo šli. Rekli smo si, kaj nas pa košta, pa tudi če samo od blizu pogledamo skalo. Izbrali smo si južno stenco Zehnerstein s štirimi zvezdicami. Skala je bila suha, našli nekaj lepih smeri in tako privezali že tako načeto dušo.
Niti v sanjah si nisem predstavljal, da bomo naslednjih sedem dni vsak dan plezali. če se je le dalo, smo izbirali južne in otrokom prijazne stene. Večinoma stene ne presegajo vrhov dreves, tako da smo bili tudi v senci, pa čeprav na jug obrnjeni. Vsako plezališče je nekaj posebnega, dostopi elegantni in smeri od prvega svedra naprej dobro navrtane. Skala je čvrsta, na manj plezanih področji lahko rahlo krušljiva in dostopi od 10 metrov pa največ do 1 km dolgi. Eden od pomembejših filtrov pri izbiri smeri je bila tudi ocena. Glede na to da pripadamo klubu 4c+ smo tudi ocene smeri iskali v tem rangu. V vodničku je za vsako področje napisano katerih smeri je največ, npr 4-6, 5-7, tako da smo glede na trenutno počutje našli ravno pravšnjo stenco.
Ob pristopu do stene enega plezalnega dne smo srečali eno družino in malce podebatirali. Rekli so, da so v enem prav mirnem kampu, da se lahko tam kuri. Ravno tam smo pred parimi dnevi plezali. Takrat smo si mi ogledali ta miren kamp a je ta izgledal nabito poln s prikolicami. Pa smo si spet mislili, tile Nemci imajo res pravo predstavo o mirnem kampu. Pa nam ta izjava o sanjsko mirnem kampu ni dala miru in smo se osmi dan bivanja v istem kampu odločili da zamenjamo lokacijo, pa naj bo kar bo. V najslabšem primeru pa se zapeljemo nekam na mir, zakon v Nemčiji itak dovoljuje, da na enem mestu lahko vsakdo prenoči eno noč oziroma se lahko zadržuje tam največ 24 ur. Previdno smo se pripeljali do novega kampa, prikolic je bilo nabito polno tako ko zadnjič, a cesta je peljala še naprej. Naenkrat se odpre ogromen travnik, rahlo viseč in v velikosti vsaj treh tistih iz Vipave, obdan z gozdom. Tu in tam je bil postavljen šotor in pred vsakim je gorel ogenj. Kot v raju - popoln mir, ogenj prsketa in pokvarjen mobitel.
Po sedmih dneh plezanja smo osmi dan izkoristili za daljši sprehod v okolici kampa. Celo področje Frankenjure je prepleteno s potmi, ki so zelo dobro markirane, pa čeprav se ves čas križajo med seboj.
Plezalna vnema je proti koncu že malo pešala. Utrujene mišice niso več oddajale optimistične energije. Potihem smo si kar želeli malo slabšega vremena, pa da čim prej spokamo. Jebi ga, nikoli ni tako kot bi si človek želel, pa je posijalo sonce. Drugega nam ni preostalo kot da gremo plezat. Svita po tistem daljšem sprehodu itak ne bi spravila drugam kot do kakega plezališča. Zadnji dan je pa zadnji dan, splezamo, zakurimo, prespimo, zjutraj spokamo in gas. Zastavljen plan je tekel kot namazan, na začetku še preveč, napralo nas je že v drugi smeri...
Na poti nazaj je deževalo in zopet se nam ni mudilo. Da bi počitniški proračun pravilno zbalansirali smo se ustavili v Mûnchnu v Ikei. Tako so bile ovce site in volkovi pomirjeni. Pa še pridemo... v Frankenjuro mislim.

Plezali smo Mateja, Svit in Zvonko