Kot že naslov pove smo se Tadej, Mojca, Brina, Lovro, Mojca in jaz odpravili v Fontainebleau pogledat kako se pleza te zloglasne balvane. Pokrajina in plezarija je fantastična, ko enkrat zaštekaš njihove vodničke in najdeš balvan, ki ga iščeš v blodnjaku kamnov in sektorjev. Bolj kot blazinice na prstih, so davek plačale vse mišice mojega telesa. To je res plezanje, kjer uporabiš vsako mišično vlakno za pajtlanje na vrh balvana. Na rest day smo se kot pravi hohštaplerji zapeljali do Pariza, si ogledali Eifflov stolp in stali v vrstah Disneylanda. Skratka, če ne bi bilo tako daleč, bi že jutri šel nazaj.

Peščica ferajnovcev je poskrbela, da je železničarska noga zakorakala tudi po mediteranskem otočku, Malta imenovanem. Ogromno število plezališč ter lepe smeri so pripomogle, da nam v teh petih dneh ni bilo dolgčas. Kakšne peripetije so se dogajale na Malti in Gozu, lahko kmalu preberet v reportaži, knjižnica pa je bogatejša za slikovit vodniček (1200 smeri, večinoma trad.).

Za vas raziskovali: Robi, Jani, Mathieu, Aleksej

Sobota. Navsezgodaj se zberemo pred ferajnom. Že temperature na 300 višinskih metrov nam dajo vedeti, da bo 2700 metrov višje brez puhovke težko spati. Pa se ne damo.

 

Čeprav je dogovorjeno, da krenemo točno pet čez tri in zamudnikov ne čakamo, nas je takrat na štartnem mestu le malo. Čez deset minut se vendarle nagnetemo ob avtomobilih s polnimi prtljažniki pretežke opreme in končno odhod. Naslednji postanek že na Jesenicah – nabava vinjet.

Ura je le nekaj minut do šeste ure, ko se zapeljemo mimo še dvignjene zapornice. Nekaterim ne uspe in za prehod morajo (vsaj za študentske razmere) kar globoko poseči v žep… Ko parkiramo, je zunaj še temno, a prvi soji svetlobe že vztrajno preganjajo temo. Pred nami se v vsej svoji mogočnosti dviga Grossglockner in dalje Johannisberg, naš predvideni cilj naslednjega dne. Ledenik Pasterca na dnu doline pa kaže, da se je ostrim krempljem klimatskih sprememb nemogoče zoperstavljati…

Ob svitu si oprtamo nahrbtnike in se optimistično zaženemo po široki, položni makadamski poti. Ta se kaj kmalu konča in preide v skalnat svet. Dihamo globlje. So razlog težki nahrbtniki ali nadmorska višina? Končno se pred nami odpre prostran ledenik, na prvi pogled prav nedolžen, le table, ki označujejo pot čezenj dajejo slutiti, da se pod tanko snežno plastjo skrivajo srh vzbujajoče ledeniške razpoke. Po krajši pavzi se podamo čezenj in po dobri uri polžje hoje dosežemo ploščad v bližini koče, kjer postavimo tabor.

Ura se bliža poldnevu in skrajni čas je, da se lotimo učenja tehnike reševanja iz ledeniških razpok, ki jo prikaže Stevo (vodja ture) na primeru padlega Robija. Po prezentaciji se še sami lotimo reševanja. Postopek ni enostaven, niti fizično niti umsko, vsaj za nas, še zelene tečajnike. Vendar vaja dela mojstra in le vztrajnost omogoči samostojnost pri izvajanju…

Ko končamo, se vrnemo v tabor. Sledi kuhanje čaja in večerje. Tako enostavna in samo-po-sebi-umevna stvar zavreti liter ali dva vode kmalu postane mission impossible. Z navadnim kuhalnikom že. Le dobrota bolj izkušenih lastnikov primernih kuhalnikov vremenskim razmeram (Veter in Mrazzzz), ki nam posodijo ta izvor toplote, nas odreši, da ne ostanemo brez večerje. Ob šesti in pol, ko sonce zaide nekje na obzorju za pobočji Johannisberga, postane zunaj premrzlo, še posebej ob misli na toplo, puhasto spalno vrečo, zato se počasi poskrijemo po šotorih.

Noč nekateri prespimo, drugi prebedijo. Veter in mraz svojo neukrotljivo moč vse do jutra le stopnjujeta. Dokaj pozno, ob pol desetih tečajniki v spremstvu zapustimo tabor in v petih navezah podamo proti Johannisbergu. Prečenju ravninskega dela ledenika ni in ni videti konca. Sledi strmejši del, neposredno pod Johannisbergom. Poskušamo se izogibati razpokam in iskati najboljšo linijo. Dvesto višinskih metrov pod vrhom se ustavimo. Preseneti nas količina snega na grebenu, ki je precej manjša od pričakovane… Vseeno se lotimo pikanja z derezami in cepinom! po strmem pobočju, a kmalu ugotovimo, da z le enim cepinom ne bo šlo. Razum hitro premaga željo po osvojitvi vrha in pade odločitev, da se raje umaknemo…

Sestopamo hitro, saj je ura že pozna, vsaj za hojo po ledeniku. Ob pol treh se vrnemo v tabor. Začnemo s pospravljanjem šotorov in pakiranjem opreme. Sonce je čez dan sijalo s tako intenziteto, da naši šotori, ki so bili postavljeni v snegu, zdaj skorajda stojijo na kopnem, ali pa izpod njih teče voda v omembe vrednem curku. Sedaj sledi le še sestop in analiza ture.

Zaključim lahko le z izrazom upanja, da bomo znanje reševanja iz ledeniških razpok, ki smo ga pridobili na turi, ki je obenem pomenila tudi zaključek alpinistične šole 2008/09 (čeprav je obvladanje ledeniške tehnike za gibanje po ledeniku obvezno), v praksi primorani uporabiti čim manjkrat, ali še raje – nikoli.

 

Jera