V soboto, 14.3.2014, se je pred Grudo že ob 6h zjutraj zbrala četverica fntičkov, z namenom, da postori kaj koristnega na Vogarju. Po bliskoviti vožnji do Stare Fužine je sledil še bliskovitejši vzpon do koče, kjer smo si takoj ogledali kakšna je situacija s sončnimi celicami in kolektorji na strehi ter si naredili plan dela in določili zadolžitve. Štrik majster - Poli je poskrbel, da smo varno skakali po strehi, Gedore majster - Metek je skrbel, da so matice in šraufi leteli iz strehe, Silikon majster - Rambo je zafilal vsako luknjo in špranjo ter jst - OFR (obični fizički radnik) sem skrbel, da ni zmanjkalo materiala na strehi. 

Po hitrem in učinkovitem delu nas je novi oskrbnik Igor postregel z joto in klobaso in tako poskrbel, da nismo lačni in žejni odšli v dolino.

In da zaključim s Polijevo mislijo: "Še dobro, da smo bli mi." 

V sredo na ferajnu je padla ideja da bi še kaj zlezli v zimskih razmerah. In tako smo se v četrtek ob šestih po šihtu zbasali v avto in odpeljali na Jezersko Poli, Kruh, Metek in jst. Približno ob sedmih smo se napravili in odrinili proti Teranovi, ter vstopili tam nekje ob pol devetih. V smeri so bile presenetljivo dobre razmere glede na to da je bila dnevna temperatura po dolinah okoli petnajst in na Kredarici tri stopinje. V zgornji polovici smeri je bila široka in globoka razpoka, ki se bo ob prvi otoplitvi še močneje razširila dol do doline. Izstop iz smeri, ki je običajno prečka v levo (M) , je bil sedaj po globokem strmem, ter ne najbolje predelanem snegu. Izplezali smo ob enajstih, nato do avta, via Laibach, naprej dalenjska ter spat. U glavnem, bilo je fajn :)

V nedeljo smo jo mahnili (Aleš, Borja, 2x Primož, Vito in jaz) na Ograde. Bilo je veliko snega, sonca in višincev. Ker cesta do planine Blato ni splužena, je treba avto pustiti v dolini. In ker so bile temperature pomladanske, je bilo treba štartat res zgodaj. Zato smo nekateri polovico poti porabili za prebujanje, drugi so zgleda šli prej spat;) Pot je dovolj dolga in nudi veliko primernih mest za postanke s čokolado. Na najstrmejšem delu ti družbo delajo macesni, ki se jih lahko hvaležno okleneš. Sneg je bil dober, presmučali smo ene dve čudoviti flanki. Temu sledi rodeo po gozdu in smučarski kros po cesti do doline.

In ker se obilica prostega časa in lepo vreme vleče tudi v ta teden, sva šli v torek z Evo frikat v Kal, včeraj pa sva v Turncu reševali padle in obnemogle.

V petek zjutraj sva se s Ciganko namenila proti Begunjski vrtači v Kozorogovo smer. Kmalu sva videla da v smeri ne bova sama, vendar je bila naveza pred nama hitra, zato nama ni bilo treba veliko čakati. Razmere v smeri so bile super in hitro sva na vrhu Vrtače in uživala v razgledu. Strinjala sva se da je treba to vreme in razmere čimbolj izkoristiti, zato sva se zmenila da se v ponedeljek vrneva. Tokrat sva se lotila Filipove smeri v isti steni. Tudi v tej smeri sva naletela na super razmere, s to razliko da v njej še niso bile narejene stopnice, kot v Kozorogovi. 
            

V soboto zjutraj sva se z Dalenjcem zakadila v smeri nad Zelenico z zamislijo, da bi plezala 24 ur :). Zaštartala sva pogumno in smelo, se kobacala po smeri gor, pa sestop nazaj pod steno, pa po drugi smeri gor in tako v tempu pašnega koraka ostarelega gamsa do teme, ko sva okrog pol dvanajstih zvečer zakurila kuhalnik in natopila snega za pijačo. Pametna kot sva, sva premalo pila in račun je prišel še prehitro :). Do jutra sva tako topila sneg še enkrat in sicer pred zadnjo smerjo, ko so nama učke že pošteno lezle skupaj :). No, nekako sva doštamfala do jutra in se odmajala v dolino na čaj in kokakolco, potem pa dalje v Ljubljano, ker je bilo treba še Kruha jebat na šihtu :). Razumljivo je bila nedelja bolj kratka kot ponavadi :D.