Leto se bliža h koncu in zato je potrebno poravnati še vse neporavnane račune. Za naju s Cvetkom je en tak tičal v Ospu. Skratka, v soboto sva ga zlezla, blo je fajn. Iz plezališča sta naju bodrili Neža in Meta, s katerima smo na pivu sklenil, da še ne gremo domov. Igra taroka pr men doma se je sprevrgla v pravo borbo, s silovitim finišem (solo brez + trulpagat + radelc) je zmagal Cvetko, tako imenovana "kraljica valata" (Meta) pa ni upravičila svojega slovesa. Nadaljevanje zgodbe pa si lahko preberete pod naslovom "Božičkova grapa". Tako.

V petek smo v Avstrijo šli

za 2-3 dni,

15 ljudi...

V nedeljo smo za Zagreb nastavili,

le še z enim avtom moči,

avtom moči;)

V ponedeljek smo se le največji heroji,

v Beli Krajini znašli,

in v torek proti Ljubljani krenili.

*če se bere s pravo melodijo se zna celo rimat;)

...zato je za včerajšni cilj bil izbran poizkus novega popoldanskega izhodišča - da ne bi le ta bil vedno samo Ljubelj ali kaj podobnega;)

Po 12ih sva z Nikotom štartala iz Krme in v Zgornji Krmi, še pred Prgarco zavila direktno med Kurico in Cesarja. Kar fino sva gazila, ampak vseeno je šlo hitro. Krajša grapca tik pod sedlom je s pikanjem v travce malo popestrila stvar. Od tam je bilo do vrha Cesarja (2098) le še par minut. Na vrhu so nas pozdravili zadnji sončni žarki in zmeren veter, potem pa levo krug in nazaj v senco in zavetje. Par minut dela je predstavljal še sprehod po grebenu na Kurico (2028). Sestopila sva po grabnu na Prgarco, ki je bil fino trd - joj zakaj ga nisva že za gor izbrala;) in avto dosegla v trdi temi.

...a ja...pa da ne zavajam...seveda ni ravno časovno primerljivo z Ljubeljem in Begunjščico;)

Komorna zasedba v sestavi Meta, Neža, Žiga, Cvetko, Primož je odigrala uverturo na zeleniških smučiščih, glavni stavek v centralni grapi, veličasten finale nekaj minut pred polnočjo na vrhu Begunjšice, koncert pa umirjeno pripeljala do konca po šentanskem plazu. Vizualna kulisa je bila čudovita (in izmuzljiva za fotografski objektiv).

Pet ur trajajoč dogodek smo popestrili z iskanjem malih vozov, vetrovnimi šlager vložki in kratkimi inserti ruske romantične poezije. Za popoln kič se je nad Košuto utrnila še ena zvezda.

Prihajajočim praznikom ima grapa ustrezno ime.

Včeraj, v nedeljo zjutraj se nas je pet (Eva, Neža, Cvetko, Žigec + me) zbasalo v avto in odpeljali smo se do stare Fužine. Pobrali smo še Primoža (seveda ni šel v isti avto), se nato zapeljali do Voj in tam parkirali ... Sonce je že dodobra vzšlo in obsijalo bližnje stene, ki so še popolnoma brez snega. Tri urni dostop (ki nas ni oprostil od gazenja) po poti čez planino Grintovico proti Velemu polju nas je pripeljal do severne stene Jezerskega stoga, od tam naprej pa smo jo ubrali v 300 m grapo. Na začetku strmega dela se grapa razdeli v dva kraka. Držali smo se levega tik pod steno. Spodnji del grape je bil lepo zalit, tudi sneg je bil večji del pohvale vreden :-) . Naklon grape ne preseže 50°. Vmes nas je pričakal manjši skok, ki nam ni povzročal težav. Na vrhu pa nas je zopet pričakalo sonce in super pogled na Triglav!

Na vrhu Jezerskega stoga smo se zadržali le toliko, da smo v miru pojedli, kajti čakal nas je še ne preveč kratek sestop ... 

Tudi stari kozli so za vikend migali po zaslugi mladega kozla Kruha, ki je mene in Dalenjca podil po Okrešlju. V soboto smo tako splezali Peščeni raz v Turski gori, se na vrhu sončili in počasi sestopili pod Malo Rinko, kjer smo bivakirali. Naslednji dan smo se zapodili v Celjsko smer, ki pa nam je dala vetra. Če bi bili večji asi, bi jo verjetno splezali hitreje, elegantneje ter s precej manj stresa in adrenalina :). No, kljub temu smo ob sončnem zahodu stali na robu stene in se trepljali po ramenih, veter pa je nažigal svojo arijo :). Kruh je celo smer plezal naprej s komentarjem "No ja, sej bo kar šlo." :) Fajn je blu oz. top šop :).