Kaj se dogaja

Najprej moram posebno zahvalo nameniti Petri – Ciganki, ki se sedaj, že drugič zapored, lahko pohvali z organizacijo skalnega plezanja za 1. november, v okviru Alpinistke. Seveda je razumljivo in pričakovano, da se kot organizator in udeleženec hkrati teh stvari ni dobro udeleževati :P. Na začetku so bili v igri Bele vode, Omiš in Dabarski kukovi. Nato pa je Cigankica zašlogala sneg v Belih vodah, mraz v Dabarskih in sedem urno vožnjo v Omiš. Zato, hočeš, nočeš, ni bilo druge, treba je bilo v Paklenico. Še dobro, da se ji je, ko smo bili za prvega maja tam, ta kraj izbrisal iz spomina (verjetno zaradi preglobokega gledanja v kozarce) in ga zdaj ni mogla zašlogati, kajti imeli smo samo…

Za vikend sva z Mitjem plezala v Rušici. V soboto sva se zakadila v Direktno v desnem delu stene. Spodnji del smeri je precej podrt, vendar je tvoj trud poplačan ko vstopiš v zajedo v zgornjem delu. Tam te pričaka bleščeče bela čvrsta skala in uživaško plezanje. V zadnjem delu zajede je po skici narisano da odviješ levo ven, vendar nama je izgledalo lepše iti kar naravnost in verjetno se nisva zmotila. Če greš naravnost, te čaka še 5m plezanja po pravih radijatorjih z dobrim varovanjem. Najlepši del smeri. Na vrhu moraš še malo lomastit po ruševju, do sestopne piste za abzajle. V nedeljo sva splezala še Kuštrasto, ki je še lepša od Direktne. Sicer sta prva dva raztežaja prav tako bolj…

V nič kaj zgodnji uri naju je z Žigom na dostopu sonce lepo žgalo. Očitno nama je skurilo tudi možgane. Z nekaj malega domišljije sva namreč v steni zlahka našla jasno linijo načrtovane smeri. Plezarija je bila sumljivo lahka. Še eni smeri sva se odpovedala, ker je malica na toplem soncu vzbudila tudi precejšnjo željo po pivu. Ob natančnejši analizi se je izkazalo, da sva splezala Megleno. Fletna smerca, kjer težave ne presegajo štirice. Klinov je bolj za vzorec, zato pa je veliko možnosti za frende in jebice, pa tudi skalnih ušes ne manjka. Kljub orientacijskemu kiksu je bil dan lep in dobro izkoriščen.

V soboto 18.10. je v sklopu Alpinistke potekala prva skupna tura – orientacija. Izhodišče in končna točka ture je bila planina Vogar, medtem pa smo se potikali in iskali prave poti po okoliških vršacih pod budnim očesom guidota Željota. Da motivacija med turo ne bi bila prenizka je poskrbel guido s skrito nagrado in medaljo, ki je čakala na končni točki. Vreme in družba sta bili odlični, kar je pomenilo zelo dober uvod v še boljši večer…

Začeli smo v pršenju in megli po grabnu Bušnica, ki razveseli duha z gruščem in spolzkimi in krušljivimi platami. Prve sončne žarke smo si domišljali že na Krsteniškem, našli pa smo jih šele na Jezerskem stogu. Med iskanjem vstopa v Evina nedrja, kjer smo si na glavo prvič poveznili zaščito, nas je spet prekrila megla in se z nami poigravala še na Prevalskem stogu pa vse tja do začetka severovzhodnih strmali Škednjovca. Od tam se je skotalil nemajhen kamen in obtolkel čelado in pleča krepkega in trpežnega tečajnika (in hvala bogu nič hujšega). Ker je bil dan še mlad, kleni tečajniki in brhke tečajnice pa polni moči, smo podaljšali turo – najprej do vrha Hribaric, potem pa po kamnitem…

Nedelja je obetala krasno vreme in zato sva z Žigom nerealizirano pakleniško navezo udejanila kar v domačih logih, blizu Vogarske 'baze'. Oba rahlo utrujena od podvigov prejšnjega dne, sva zastavila bolj penzionistično - ko je zvonilo poldne, sva zmogla ravno prvi cug. Potem pa še v treh do vrha (abzajlov…). Razgledi so bili neverjetni, temperatura znosna, samota ravno pravšnja, visoko nad jezerom je morala najina zabava odmevat po vsej dolini. Še kaj o smeri? Vzorno opremljena, zelo lepe plošče, katerih kompaktnost je na trenutke vprašljiva in precej majavi vmesni travni odstavki, tako da se oba strinjava: sva plezala tudi že lepše, ampak scena pa definitivno vse odtehta. …

…ko pojma dostop in sestop izgubita svoj pomen, saj se tura prične na vhodnih vratih. Nekaj let je že od tega ko se je v meni rodila želja, da se zapeljem s kolesom v Logarsko dolino. To nedeljo pa so se planeti le postavili v ugodno lego, plezalna druščina je dolgo v jutro uživala ob opojnih substancah v Kamniški Bistrici, Eva pa malo manj ob knjigah. Pogoji za izvedbo dejanja so bili tako idealni.     Ker nadvse rad plezam, so bile ambicije zraven tudi plezalsko naravnane, tokrat pa je bilo do stene res daleč. Vznemirjenje ob bližajoči se pustolovščini me je ponoči prikrajšalo za nekaj ur spanca, tako da sem naspan od doma krenil šele ob svitu. Prijetna temperatura in prebujajoč dan…

V soboto zarana sem v Ibico sprejela Primoža, Žigo in Špelo in skupaj smo krenili proti čudovitim Kamniško-Savinjskim Alpam. V Klinu sta se Primož in Špela odcepila v Repov kot, medtem ko sva z Žigom strumno drobila proti Kamniškem sedlu ali Jermanovim vratom. Žiga sem sledila ravno dovolj časa, da sva obdelala osnovna vprašanja na temo energije v fiziki. Nekje med Pastirci in Kamrico sem vedno bolj čutila toploto kot hitrost, zato so se najine poti razšle. Ostala sem sama s svojimi mislimi in opazila, da je sopara ostala v dolini. Čedalje bolj je veter bičal mojo mehko kožo in sonce se je skrilo nad vrtečimi oblaki. Indijanskega poletja torej v Alpah ni. V koči sem zopet našla Žiga,…