Z Lenartom iz Posavskega alpinističnega društva sva plezala HPD-ejevo smer v južni steni Kleka. V+/IV,III . Stena je prepletena z alpinističnimi in športnoplezalnimi smermi. Čarovnice so nama malce zagodle, saj so najini plezalski nameni bili malce drugačni. Za nameček so nama čarovnice poslale še nevihto, ki sva jo spretno ukanila. Klek je vsekakor vreden obiska.
Včeraj smo Dalenjc, Eva, Neža in jst plezali v Raduhi. Mladinke so dale pobudo, midva izbrala cilj in smo šli na pot. Tja kjer je tisoč rož...kot pravi Magnifico :). Z Evo sva se zapodila v Smer čez plošče, Dalenjc in Neža v ZZ. Odlična skala in dobra opremljenost smeri je botrovala dejstvu, da sva smer splezala izmenjaje v vodstvu. Vsak je dobil paket stresa in stokanja a na koncu nama je le uspelo :). Bilo je prav fino, kako se je imela pa druga polovica srebrnega cuore sportivo pa bosta že povedala :).
V soboto sva z Dalenjcem spet orala po Mlinarici. Prvotne visokoleteče cilje sva prizemljila in pristala v Zidni steni, kjer je bilo prostora še za eno smer. Sama po sebi ni najlepša, je pa naša :). Visoka slabih 300 m in na momente precej mokra naju je zaposlila za dobrih 5 ur. Lepo je bilo spet plezat, še lepše pa se podpisat pod novo smer. V njej sva pustila 3 kline. Lepu je blu kaj :D.
Že v petek popoldan sva z Rudnega polja v dežju odpujsala do Vodnikove koče. Prebujanje v hribih je čudovito, sestop do vstopa po melišču pa tudi.
S samo smerjo je pa takole: že res da je lepa, ampak je bila pa tudi mokra in mastna. Če bi snemali pornič, bi bilo to super. Ampak midva sva šla plezat. Dirty talk vseeno ni izostal. Globoko dihanje in pospešen utrip tudi ne. Na koncu sva si bila enotna, da so detajli zagotovo lepši, če so suhi. Drži pa, da je smer orientacijsko nezahtevna in da ima večinoma čvrsto skalo. Sestop do koče je bil fantastično lenoben, vlekla sva se kot dve meglici, zatikajoč se na vsakih 20 minut. Vreme je zdržalo.
Nedeljski plan sva že v soboto spremenila, saj naju po vsej vlagi v DKV-ju ni več vleklo v severne stene. Zatorej sva jo mahnila proti Mišeljskemu prevalu, pustila tam vso odvečno kramo in opravila prečenje Škednjovca od vzhoda proti zahodu. Izkazalo se je, da sve štrik vzela s sabo samo za kondicijo. V dveh plohah sva sestopila čez Krstenico v rodno drago vas domačo (del poti v kombiju – hvala šofer!) naravnost k moji mami na pozno kosilo (hvala mami!).
V soboto, 2.8. sva se s Slavcem odpravila v omenjeno smer, ki drugače sliši tudi na ime Smer po zajedi. V smer sva se podala rano, kot se za klasiko spodobi. Kot je za to smer že tradicionalno, sva plezala v tempu pašnega koraka ostarelega gamsa, a glede na vremensko napoved, ne čisto po lastni izbiri. A sva se konec koncev raje držala starega alanfordovskega pregovora, ki pravi: "Bolje biti živ nego mrtav."
Še nekaj resnejših informacij, plezala sva Smer po zajedi v NŠG, V+/IV-V, 300m. Smer je lepa, s spodaj dobro, zgoraj pa solidno skalo. Je opremljena, ponekod še malo preveč in je treba malo šteti sisteme, da ti jih ne zmanjka. Štanti so narejeni, ponekod jih je spet malo preveč, pod izstopno zajedo sem naštel v desetih metrih kar tri. Se pa najde kaka zajeda petice brez klinov, zato je nekaj metuljev kar nujnih.
Za konec še pohvala Slavcu. Ekspedicijskemu ruzaku in fajhtnim grifom navkljub je smer zlezel suvereno, izstopna cuga celo naprej.
