Ker je znano, da se je potrebno s svojimi traumami soočiti in s strahovi spopasti, je bil čas da me Meta pelje po sledovih veliko obrekane, nikoli pozabljene, težko ponovljive epske sage.Kakor grem jaz skozi kamine, naj gre tudi Meta skozi Vzhodno v Mali Rinki je bila deviza. Pa, da ne bo pomote, jaz grem rad skozi kamine, kjer moja raznožka razvije polno uporabno vrednost.

Da povem zgodbo preden bo konc dneva: Začne se v četrtek, ko Meto gostoljubno sprejmem v svoj dom v Logarski. Ker sva prerasla obdobje neveščega tečajnika, sva skrbno izpustila sijajno vremensko ponudbo prvega dne, še sijajnejško drugega in se podala v boj šele na sobotni dan. Upoštevala sva le najbolj optimistične napovedi. Pripravljalna tudi zelo sončna dneva pa izkoristila za nabiranje poguma in ostalih življenskih sokov. Malo sva se tudi mastila.

Izbrana je bila rana ura v znamenju nevarnosti padajočega kamenja morebitnih navez pred nama, saj je izkušena Meta le-to določila kot najino primarno skrb. Tako polna motivacije je za naju bil mačji kašel vstati ob 5 in se zavihteti na Okrešelj. Od tam naprej pa se zob lenobe začne počasi a vztrajno zajedati v samo jedro najine strumnosti. Tako pride kot mora in naju tik pod steno dohiti starejši par. Prijazni gospod Brane si že od daleč ogleduje Meto, vendar mu olika ne dopusti da bi karkoli pripomnil. Vljudno naju obideta in se v priliki pošalita, da ko bova midva na vstopu, bota onadva že čez polovico smeri. Tako torej pod smerjo jaz ponovno prijetno pokramljam z njima in mi zagotovita, da je smer spucana. Brez skrbi. K temu več v nadaljevanju. Meta se pa drži bolj ob strani na zadnjih metrih dosopta. Nato nama zares uideta daleč iz pogleda.

Meta staktizira in dobi prvi cug, ki se ji davno tega v prvem poizkusu niti ni zdel tako dramatičen, kot se je sedaj raztezal pred njo. V drugem mojem raztežaju pride prej omenjena očiščenost smeri do izraza. Sredi izredno položne njive leži za slab kubični meter velika komadina, ki se zatrese že samo ob mojem pogledu. Jaz jo pustim se tresti, vendar v ihti napredovanja Meti nič ne omenim. To je blo kar slabo se je izkazal. Naslednjič ko zagledam Meto ( medtem ko jo že zihram od vzgori ) se ona divje objema z mojo prej prestrašeno komadino in se ji uspe je dokončno otepsti. Na srečo ni bilo nobenega daleč naokoli in tako sva jo lah z mirnejšo vestjo opazovala kako se je skotalila skorja do Okrešlja nazaj in ob tem povzročala hrup starega MIGa 21 ob predoru zvočnega zidu. Meta nato sklene da je Mala Rinka uročena in če ji ponovno uide v živem stanju je ona zadnja stvar, ki bi jo hotla še kdaj pogledat tekom tustranstva.Nadalje popeljem Meto skozi čudovite kamine in previske ( vse okol III ) za katere Meta trdi, da sploh niso v smeri, kaj šele na seznamu njenih naj-stvari. Ampak, ker me je v preteklosti večkrat izučilo ( pustimo zgodbo o oslu in ledu ), da je moj čut za orientacijo zame edini pravi, je Meta govorila svoje, jaz pa plezal svoje. In to je že rešitve uganke, zakaj Ščuka meni, da rabimo ferajnovske puhovke, ker ga naši člani tako radi bivaknejo. Na vrsti je Metin raztežaj, ki se konča, kot Meta pokaže:" Tukaj v tej lukni sva takrat čepele." Kot že takrat je Meto ponovno vlekla neka nejasna sila v navidezno prečko čez previsn prestop v zrcalno gladko, da ne rečem navpično, plato. Js pa uspodi kot varujoči čist ob živce v svoji nemoči kričeč, kam rine če je pa kristlano jasno, da se porineš naravnost skozi prelestni kamin, ki se ti razpira in ponuja bolj, kakor bi bila katerakol pariška dama sploh sposobna. Na srečo in usmiljenje stvarstva, se je Meta ugnezdila v svojo domačo luknjo in mi prepustila prelestni kamin, ki se je prelevil v zahrbtno spolzkega v edinih 5 minutah dežja, katerega mi je Meta iz hvaležnosti poslala iz svoje zaskvotane luknje z vgrajenim nadstreškom. Tako da 5 minut slave za Meto in 5 minut kazni zame. Na koncu očitna trikotna zagozda, karkoli to že pomeni, in izstop. Seveda ni šlo brez tradicionalnih težav z oskubljenim dvojčkom, ki nama je pokvaril časovnico. Naj bo on edini krivec in naj še enkrat uradno izjavim, da nočem več s tem cvilingom plezat.

Doli na Okrešlju ob pivu se ponovno podružima z gospodoom Branetom in njegovo soplezalko mislim da Petro.Spet si ogleduje Meto in skrbeče vpraša, če se ga spominja; da ona je mala Metka, on je pa tisti, ki jo je lani hrabro reševal iz Male Rinke. Meta prikima, da ne bi bilo načina, da se ga ne bi spominjala, vendar ga ni hotela spravljati v zadrego. Vendar je pri temu globoko v sebi čutila, da je ona tista, katero je ponovno snidenje vznemirilo, ne pa gospod Brane. Nato smo se posmejali naključnemu ponavljanju usode. Ponovno se srečata v Mali Rinki ponovno v Vzhodni, in glih ko gospod Brane pojasnjuje gospej Petri, tako kot bo Meta meni:" V toti luknji sta čepeli," se zvali komadina in gospodu Branetu se zatresejo misli:" Pa ne da jo bo treba spet reševat!" Ampak, ker kmalu nato zasliši krike olajšanja, jasno razločljivih od krikov groze, pomirjeno sklene, da kolo časa ni uspelo nanizati pravega zaporedja dogodkov stkanih izpred enega leta, in da nama prepusti možnost samostojnega razvoja v novo gardo alpinostov.

Od vse nostalgije se Meti zvrti in me zbrca po hitrem postopku dol do slapa, ne da bi pri tem pozabila iz kotička očesa vržt mali Rinki prezirljiv pogled in ji zabrusiti:" Ti, in jaz, Sva opravili!"

No pa je končno prišel julij in s tem čas za Železničarsko odpravo v Dolomite, natančneje v Cortino. Nekateri smo na poti skočili še na Vršič, nekateri so lahko po krajši noči malo dalj poležali, nekateri pa so pakirali že v zgodnjih jutranjih urah. No torej, vsi smo se uspešno nabasani pripeljali v kamp, kjer nas je zaradi veliko prtljage kar izstrelilo iz avta. Sledilo je postavljanje ciganskega tabora na skopo odmerjenem prostoru.

 

 

 

 

Vremenska napoved ni bila najbolj optimistična, mi pa smo se že v nedeljo vseeno zapodili v stene (ki so po sili razmer postali slapovi). Lepo stuširani smo prispeli v kamp, kjer smo vsak večer kovali načrte.

 

 

 

 

 

Ponedeljek je bil edini dan, ki ni bil namenjen plezanju, temveč poležavanju, kartanju, pivu, hrani, sprehodom…  Vsi ostali dnevi so bili res lepi in sončni. Tečajniki smo se veliko naučili. Ob večerih smo divje pregledovali skice in kovali načrte ter sestavljali naveze. Do konca tedna se je vsak preizkusil tudi v plezanju v vodstvu, juhu! Plezali smo v Lagazoui, Cinque torri, zaradi 'vojne' pri Stroblu tudi nekatere bolj oddaljene smeri (več podrobnosti lahko postrežem s številkami smeri). Razgledi so bili res dih jemajoči, nekajkrat sem pomislila, da bi lahko tudi samo hodila naokoli in se razgledovala… Tako, zdaj se malo razvajeni vračamo v slovenske hribe, upam, da ne bomo v dolino poslali pol stene (npr. navidezno kompaktne 'dolomitske' luske).

 

 

 

 

 

 

Aja, pozabila sem še sila napet nogometni finale, slekanje brez finala, preganjanje dolomitskih svizcev po pobočjih…

 

 

 

 

 

In prehitro je prišel vikend, s tem pa tudi odhod. Kaj naj rečem drugega kot Dolomiti so zakon! In pa slovenski hribi, prihajamo!

V nedeljo sva z Dalenjcem plezala Desno v Ojstrici. Nad smerjo sva bila oba navdušena. Razen raztežaja, ki je skupen s smerjo Modec-Režek, je skala skozi celo smer kompaktna. Veliko je možnosti za varovanje s frendi in jebicami, smer pa je tudi kar opremljena. Detajli so nabiti, za štante pa rabiš še kakšen klin. Oba sva bila prvič v Ojstrici, ampak sigurno ne zadnjič. Bla je res lepa nedelja :)

     

Ker me je že nekaj ljudi spraševalo kakšno je kaj plezanje v Turčiji sem se odločil, da napišem kratko reportažico pač malce z zamikom.  S Stanko sva  plezala(frikala) v pokrajini  Antalya v Geyikbayirju.

http://www.climb-europe.com/RockClimbingTurkey/antalya.htm

V mesecu februarju. Letela sva iz Zagreba do Istanbula in potem na notranji let do dvomiljonske Antalye. Potem pa s taksijem do Geyikbayirya. Treba je paziti. Taksisti na letališču pretiravajo s kilometri in cenami. Lahko pa tudi odštopate, kar v Turčiji ni problem. Ustavijo še predno dvigneš palec. Seveda cisto nasprotje naših domačih cest in rabiš kar nekaj časa da to dojameš. Okolica Geyikbayirija nudi poleg plezanja fenomenalnih športnoplezalnih smeri tudi ogromno pohodniških ciljev na visoke gore za katere rabiš tudi malce kondicije. Poleg tega je pa tudi ogromno zgodovinskih ciljev (ruševin mest) kar v gozdu v okolici kampa, kjer sva prebivala. Kadar počivate je nujen tudi izlet do Antalyske plaže in glavnega mestnega muzeja.  Ne bo vam žal. Naj povedo več slike. Po pogovoru s frikotom iz Švice primerja plezarijo z tisto v Finale Ligue, le da je tukaj vse strjeno in vse dostopaš peš v roku nekaj minut. Je pa v času najinega obiska potekal tudi najvecji  higline festival. Tej so tudi prav nora sekta :).

http://vimeo.com/87671997

Sva navdušena in se zagotovo vrnema neko zimo;)

 

Včeraj, 19.7.2014 sva z Edvinom izkoristila lep vikend in odšla v Debelo peč. Stena je severna, tako da ni bilo vročine, hkrati pa dovolj nizko, da ni težav s snegom. Zlezla sva moderno klasiko Parižanko, VI+/IV-VI, 300m (+200m do vrha). Smer sem lezel pred točno dvajsetimi leti, tako da gre za ene vrste obletnico :). Medtem se je malo "poredila", ima nekaj kilc železja več, ki pa pride čisto prav. Štanti so urejeni na dobrih klinih, niso pa vsi ravno najbolj udobni (to najbolje ve Edvin :) ), kar je glede na strmino stene kar razumljivo. V šesticah je klinov kar dosti, v peticah pa niti ne, zato kak komplet metuljev in kak jeseničan pridejo kar prav. Smer ima vse kvalitete lepotice, strmino, dobro skalo in kar lepo težavnost, žal pa se izteče na SV raz, ki mu kvaliteta kamenine ni ravno močnejša točka. Po njem je treba še 200m do vrha, a večjih težav ni, le grife je treba malo bolj selektivno izbirat.
Priporočam.