Poli sporoča : "Odprave je konec. Sneg in plazovi so odnesli Cassina. Včeraj sestopili iz ABC-ja do letalske baze (10h), danes odleteli v Talkeetno. Zdaj gremo v oštarijo na zasluženo bjrco."

Čestitke fantom za vztrajnost in pogum. Na zdravje :)

Močnikov Miha je dal idejo, jaz pa sem se seveda takoj strinjal, da bi v sredo popodne splezala Pokljuško smer(V+/IV,120m) v jugovzhodni steni Nad Šitom glave. Ker je bilo do teme še nekaj časa, sva spezala še Steber ob Kamenkovem kaminu(V/IV,150m) in seveda gladko zamudila na sestanek na ferajnu. Sva pa še prišla pravi čas, da sva dobila pivo. Primož - še enkrat vse naajboljše za rojstni dan.

lp Vanč

7.—8. junija se je zgodila skupna tura plezanja v gorah, kot zaključek letožnje izvedbe alpinistične šole. Obetalo se je lepo vreme, fajn družba in lepa avantura. Prva skupina (Edo, Gres, Andraž, Vanč) se je odpravila proti Belim vodam že v petek, druga skupina (Luka, Robi, Stane, Katja in Žiga) pa se je tja odpravila v soboto zjutraj. Prvi dan smo se lotili tako opevane smeri Severni raz Visoke bele špice (IV+, III-IV, 280m), ki nas je vse po vrsti zelo navdušila. Sprva zaradi nekaj snega sicer neroden vstop nas je smer z pridobivanjem višine vedno bolj navduševala. Lepa strmina in izpostavljenost, bogati oprimki,  skratka prava stvar za izbiro hribovskega krsta. Na vrhu je temu primerno za nekatere sledil železničarski krst. Drug dan se je naša skupina spopadla s smerjo Ive-Piomintese (IV, III-IV, 250m) v Mali lojtrci. Smer je bolj raznolika od severnega raza, poteka po izrazitih prehodih in ponudi različno vrsto plezarije (poči, kamini, plate, prečke). Počasi, a sigurno, zmo zborbali, največ vetra nam je dal zgornji kamin, tudi to smer in zadovoljno utrujeni smo sestopili po slikoviti gredini, mimo pozirajočih gamsov, ki so nas nekoliko naveličano opazovali, do bivaka in naprej do prijetno ogretega viskija oz. pomarančnega soka, ki nas je čakal spodaj v avtomobilu. Bilo je lepo.

7. in 8. junija je potekala skupna tura plezanja v gorah letošnje izvedbe alpinistične šole. Obetalo se je lepo vreme, fajn družba in zanimiva avantura. Tako je tudi bilo. Ena skupina (Edvin, Gres, Vanč, Andraž) se je v čudovito dolino potoka Bele vode podala že v petek, kot druga skupina (Žiga, Katja, Luka, Robi in Stane) pa smo se na pot odpravili v soboto. Naša skupina se je prvi dan lotila tako opevanega Severnega raza Visoke bele špice (IV+, III-IV, 280m) in ni nas razočaral. Plezanje je bilo čudovito, sprva sicer zaradi snega ponekod malce težji vstop, nato pa smer ponudi super plezarijo z obilo oprimkov na zračnem razu s konstantno težavnostjo vse do vrha. Za nekatere izmed nas je bila to prva preplezana hribovska smer, zato je sledil obvezen železničarski krst. Po prijetnem nočnem počitku v majhnem a udobnem bivaku Gorica, si je naša skupina izbrala še smer Ive-Piomintese (IV, III-IV, 250m), ki vodi na Malo Lojtrco. Gre za bolj razgibano in slikovito smer z različnimi vrstami plezarije (kamini, poči, plate, prečke), ki te prav tako ne pusti ravnodušnega. Z nemalo borbe (zlasti tečajniki) smo zmogli tudi to smer in utrujeni ter zelo zadovoljni sestopili do bivaka in prijetno ogretega viskija, ki nas je čakal spodaj v avtomobilu. 

V petek popoldan sva šla z Matijo v Kot in ker je bil tam parkiran samo en avto sva mirne duše nadaljevala proti Staničevemu domu. Na koncu se nas je v zimski sobi s 6imi mesti želelo naspati 9 kandidatov. Gužvanju sta se izognila dva Poljaka, ki sta si potem postlala zunaj in tako je noč minila brez težav.

Takoj po sončnem vzhodu je bil sneg že dobro ojužen, zato sva na hitro skočila na Rž in se za tem počasi pripravila na spust iz enega kuclja nad kočo (2380). Odvijugala sva skozi Dovška vratca proti Kotu...

...potem pa sva se posvetila ambiciozni ideji, da bi preskočila eno lepo špaltno sredi dobro zasneženega pobočja. Dolgo sem se odločal, kako bi se je lotil, nakar sem se odločil in bord pripel na rucak in ga nežno vrgel v popolnoma varno kotanjo...iz katere se je odbil v sosednjo...in iz katere se je seveda odkotalil v špaltno;)

Ko sem skočil preko je postalo hitro jasno, da je slednja bistveno globlja od pričakovanega in po kar nekaj truda sem uspel ugledati bord približno 5 m globoko. Matija se je po tem seveda odločil za obvoz. Ker je bil edini, ki je imel dereze "pri roki", je šel pogledat kakšna je situacija od bliže in kmalu je zaključil: "Brez štrika ne bo nič!"

...popoldan sem imel v LJ ene obveznosti, zaradi katerih se nisem mogel gužvat z vami v bivakih Belih vod, zato sva se naslednji dan na mesto zločina vrnila z Vilijem in kupom izposojene opreme. Vili je hitro pripravil sidrišče, jaz pa sem počasi odpikal pod slapič in dalje do mojega bogastva (od štanta na robu špaltne točno 10m). Za tem je vse srečno romalo nazaj na dnevno svetlobo in sledilo je le še poležavanje na bližnjih travah in sušenje premočene robe...pa še dokončanje spusta;)

Morala zgodbe: Ko si že tretji dan zaporedoma v Kotu, je počasi čas, da si izbereš novo destinacijo;)