Glede na to, da je strežnik odporen proti Anžetovim prispevkom (p.s. stanje se je končno uredilo), je tule kratka reportažica z našega dela sardinske odprave. Naša skupinica (Zala, Špela, Matevž in še okoli 10 neželezničarjev) se je večinoma zadrževala v okolici Cala Gonone. Plezali smo praktično vsak dan: malo ob morju na precej "musavi" skali in malo več na platkah z ostrimi grifki. Tukaj nas je še posebej navdušilo plezališče La Poltrona. Nekje na sredini tedna smo se odpravili na sever v Cala Spinoso pogledat Korziko in granit. Obiskali smo tudi super opremljeno plezališče malo bolj na jugu Villaggio gallico. Proti koncu se je vreme nekoliko poslabšalo, zato smo se zadnji dan odpravili na pohod v kanjon Gola Su Gorropu. Zaradi predhodnega dežja, je bilo treba že na začetku kanjona zaplavati v mrzli vodi. Ko je spet začelo grmeti, smo se vseeno raje obrnili, tako da do konca kanjona nismo prišli. Bilo je fajn, ampak naslednjič gremo definitivno z letalom iz Trsta!

No takle mamo … v torek 30. 4. smo se po dolgem tuhtanju (treniranju sivih celic) odločili, da se odpravimo v Dabarske Kukove. Pravzaprav se je vreme odločilo namesto nas. Šli smo Dalenjc, Ciganka, Redarka, Busanc, jaz in ziljon Redarkinih cookijev, ki so zasedli precej prostora v avtu. Iz Ljubljane smo štartali sicer dovolj zgodaj, da bi prispeli še isti dan, a smo bili prisiljeni obrniti smer vožnje in tako podaljšali naše potovanje. Malo naprej od Muljave smo ugotovili, da Hrvaška še ni v EU, en potni list pa je ostal doma. V Ljubljani. (Tega ni potrebno povedati v prvi osebi ednine ne?) No če prevrtimo film poti naprej … tam nekje med Gospičem in Karlobagom smo zavili proti Ledeniku in zatem proti Dabarju. Iz izkušenj povem, da je od tega križišča do planinske koče točno 10 km. Nič več in nič manj. Če se bo slučajno še kdo spravljal v te kraje in če ne bo 10 km na števcu, se verjetno nahaja na napačnem mestu. Skratka 2:30 zjutraj smo prispeli in se veselo zapodili sladkim sanjam naproti.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Naslednje jutro, torej v sredo smo pričeli s plezarijo. V Dabarskih Kukovih je plezanje dovoljeno le na treh Kukih. Na Aginem Kuku (Visibaba), Rujičinem Kuku (nima nadimka) pa še na enem, ki v našem primeru ni bil aktualen. Če plezate kje drugje lahko verjetno kakega ptiča prestrašite, kdo drug pa bo prestrašil vas. Skala je super, pleza se predvsem na trenje. Smeri so navrtane.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Vodo se da dobiti na planinski koči (kjer lahko hitro še kakega usput zližeš – tudi iz izkušenj povedano) ali pa v vodnjaku pri skrivni hiški, ki pa je tak nobeden ne bo več našel.

Naš bazni tabor smo proti večeru prestavili na jaso direkno ob gozd, kjer so bile še cca. 3 skupinice plezanja željnih Slovencev. Na naše presenečenje smo (celo in ne moreš verjeti) srečali zakonca Žitnik, ki se ju sreča sicer povsod, in veljata po mojem razumevanju že skoraj za naključno konstanto.

 

V četrtek zjutraj nas je presenetil dež, a ni bilo hujšega, zato so se Redarka, Cigu, Busanc in Dalenjc odpravili plezat, meni pa se je zdelo obnavljanje znanja napenjalnih vozlov bolj zanimivo.

Ko se je že zdelo, da ne bo več turistov v tej dolinici, na tej jasi, sta naše število povečala še kdo drug kot Gres in Septoleta, ki sta naš bazni tabor odkrila po precej preprosti ureditvi, medtem ko so sosedje bili kar modernizirani. (avto in kup posode - pri nas, da ne bo pomote) Na poti sta ožela neke slabo založene trgovine. Letina krompirja je sicer segala v daljno preteklost, a ob večernem ognju je šlo vse v promet, tako da je bilo zadoščeno našim kulinaričnim željam.

 

 

 

 

 

Poleg plezanja, smo opravili kar nekaj prostovoljnih del in eno izmed teh je čiščenje Velebitske šume. Temu bi lahko rekli clear cut suhih dreves. No vrnili smo se v soboto zvečer – brez obračanja smeri vožnje, še pred tem pa smo v zahvalo za pritovorjeno večerjo Gresu in Septoleti podarili nov drevešček za v avto. (celega jelena) Za natančnejše informacije o smereh se pozanimajte pri udeležencih.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Imeli smo se lepo :D

Ker so Dolomiti tako neslavno padli v vodo, sva z Mihatom rekla da izkoristiva vreme in v torek, 30.4 skočiva do bivaka Gorica. Po začetnem iskanju dežele Nije (beri: izhodišče) sva potem res skoraj skočila gor, ker je bil sneg le od koče naprej in se ni pretirano udiral. V bivaku naju je pričakal kup stvari, višek vsega je bila kitara. Njeno stanje ni brezhibno, vendar je to sploh ne ovira pri tem da te zabava :) Zjutraj sva se zbudila v fantastično jutro z nekaj dežja, ki se je hitro posušil. Po sicer ne prvotnih planih, ki so bili seveda v južni steni, sva na koncu splezala S raz v Visoki Beli špici. Nikar ne vprašujte zakaj je do tega prišlo, ampak dokazano so pripravljene tudi severne stene.

P.S.: Če koga naslednjič v bivaku pričaka lepa zelena kapa, je moja.

 

 

 

 

 

 

 

 

(adagio) Golobi pismonoše so obirali ovinke, tabelica potujočih se je polnila počasi in v petek je bilo jasno, da zasedba ne bo niti rekordna, še manj pa zanemarljiva: Požgajevi in sedem pravljičnih značajev (po abecedi: Borja, Gita, Meta, Neža, Robi, Primož, Tjaša). Nekaj dni kasneje se je pridružila še peterica Ž-jev.

Vreme nam je bilo že od samega začetka naklonjeno: med vožnjo po prekratki padski nižini nismo pogrešali klime, v kampu, ki ni sprejemal rezervacij, pa je bilo polno prostih parcel, med njimi sta bili celo dve taki, ki nista obetali povodnji.

V mojem dotlej najlepšem provansalskem jutru smo v tri deževne stopinje zadihali trepetaje, oblečeni v več plasti. Del ekipe je potihoma nažirala zavist do tistih, ki sva pet slojev bolj ali manj naravnih tkanin nadomestila z vestonom. Od mraza je pokala še keramika, zato smo vzeli pot pod noge in med provansalskim nič kaj suhim drevjem in grmičevjem pogledovali proti razmočenim skalnim grebenom Dentelles de Montmirail in molili za zmotljivost vremenarjev. Pri svetem Krištofu smo naleteli še na Požgajeve, ki so poskrbeli za bistveno višjo zasedenost kampa.

Vreme je bilo tudi v ponedeljek in torek konstantno nestabilno. Rešitev smo našli v Decathlonu, cedrovem gozdu (močne korenine dveh ceder, ki sta se zasadili ob Gitinem šotoru, so preprečile zemeljski plaz katastrofalnih razsežnosti) in na čudoviti stenci na avignonski route de Montfavet 82, kjer prodajajo tudi plezalne hlače za plezanje brez trepetanja in čaj, imajo piknik mizo, stranišče z dilo in tuš na toplem.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

(forte) V sredo pa so se dogodki začeli odvijati v hitrejšem tempu. Po besnem tarokiranju, začinjenem s prevodi francoskega črnega humorja in ovenčanem s tesno moško zmago, se je zjasnilo. Robi je zajahal kolo, Borja je odklenila volan, jaz s kolesi zarezal v velike blatne luže (okna megančka pa odprta). In tekli so dnevi … Skale so bile suhe, kompleti so žvenketali, vrvi plapolale v vetru. Tjaša je preverila, če ima Gita zavito matičarko. Gita je pronicljivo dognala, da Tjaša res pleza. Prsti so me boleli od natančnega stopanja po sigurno ne več kot (Gita, a ti še dobro vidiš?!?!) pet plus. Meta je vse splezala naprej, nove hlače so trepetale le še od vetra, od tresavice prav nič, Neža je nepopustljivo dvigovala formo, Tjaša splezala svojo prvo petko v vodstvu. Borja je lahkotno stopicljala po hrapavi skali z minimalci, Gita dokazala, da je lahko hitra kot blisk. Robi je na vrvi osvajal previse, na kolesu pa vrhove in sedla. Niti plohe nas niso več ločile od skal, naši avtomobili so v somraku samevali na čez dan polnem parkirišču. Malica se je pod stene nosila v cekarju iz Gane. Večerje so se kuhale, posoda se je pomivala.

Kaj pa drugi? Svit je plezal po drevesih in skalah, Maks pa za njim, Mojca je stopila na sveder, Matjaž se je ogreval v šestkah, Zvone hladnokrvno zlezel vse, Mateja je premagala bolezen in kar nekaj smeri, Maruša in Ema balvanirali v okolici stojišč.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

In prišel je konec tedna in z njo konec dopusta (razen za Ž-je, ki podaljšujejo za cel teden).

Triumfirali smo na razih in grebenih, v previsih, počeh in gladkih plateh. Osvojili smo vse, kar je bilo mogoče, presegali svoje meje, doživljali drame, epska reševanja in množične abzajle. In ob vsem tem zmogli umirjati strasti, ki so se razplamtevale zaradi skodelic, žlic in razlik med spoloma.

 

In seveda komaj čakamo na še. Au revoir, Provence!

 

avtor besedila: Primož Urh

Ps: Ž-ji so se izognili očesu paparaca.

 

 

 

 

Cinkue komada

Makina de la strada

Livorno – Olbia 9 ora

Arampicata non posibola

Birra e pasta preparato

Welcome to camping Vietato

 

Ja najprej smo šli v Cala Ganone. Ker je bil prvi dan dež smo šli plezat pod nek previs zraven morja, a se je nakoncu izkazalo za popolnoma faleno izbiro, ker je bla skala tok mastna, da bi bla še ***** fouš. Naslednja dva dni smo plezal v sektorju La Poltrona, še kar v redu. Mene osebno območje Cala Ganone ni preveč navdušilo. Srečal smo tud kolege s ferajna, vendar se je za njimi potem zgubila sled.

Odrinil smo naprej proti Jerzu, kjer naj bi blo ful doro, pa je blo res. Dolomitska skala, bolj na celini, nobenega problema za postavt šotor kjerkol, še voda je zraven. Po dveh dneh nam je zmanjkal moči v obeh rokah, še posebej v levi in desni, in smo šli proti jugu na lagano sportski život. Zapelal smo se do Masue, rudarsko območje z odličnimi klifi. Od tu pa spet Olbia – Livorno 9 ora, pa tako naprej. Nazaj grede smo se šli pa še turiste in obiskali San Genomini.

Presenetljivo je Sardinija precej divja in tudi v plezališčih ni neke gužve. Najedli smo se pekorinota, napili domačega vina, zdrajsal blazince, Maja je reševala siromaško povprečje in zlezla 6c, Zarja pa je v povprečju spala 5 smeri.