Danes smo izvedli prvi del skupne ture za tečajnike - plezanje v hribih. Odpeljali smo se na Vršič in zasedli smeri v Mali Mojstrovki in Nad šitom glavi. Siromak Gres je bil ta nesrečnik, ki je pristal z mano v navezi in tako sva skupaj zakorala pod Severni raz Male Mojstrovke. Pod steno je še dovolj snega, da vam ne bo dolgčas :), smer pa suha kot poper. Za nama sta vstopila tudi Metek in Sedlarči. Hitri smo bili ravno dovolj, da smo ubežali dežnim kapljam :), saj smo se jim smejali v brk skozi okna Erjavčeve koče z napitkom B vitamina v žuljavih rokah :).

Včeraj v ne prav zgodnjih urah sva se s Kajo (beri Pavlo) odpeljali proti Vršiču, ker sva imeli obe čas in nekaj volje. Obeti sicer niso bili sončni, ampak dežja v dopoldanskih urah tudi ni bilo za pričakovati. Med vožnjo proti Kranjski Gori naju je sonce ves čas spremljalo, vendar pa se je med vožnjo po serpentinah do Vršiča pooblačilo in zameglilo. Odpravile sva se do Tičarjevega doma in povprašali kakšna je napoved, toda gospa nama ni mogla dati odgovora, saj se je vreme spreminjalo vsakih 5 min. Med odločanjem ali naj se odpeljeva na Primorsko malo pofrikat ali naj

se še malo sprehodiva, ko sva že tako "daleč" prišli, je padla odločitev, da se odpraviva do Slemena. Med hojo sva občudovali prepletanje hribov in oblakov, nakar se je pojavilo sonce. Kaj kmalu sva že hodili po hudourniku do vstopa Stebra ob kamenkovem kaminu. Prvi raztežaj sva povsem uživali, saj je bila skala suha, ni bilo prehladno in še sonce je sijalo. Med plezanjem do drugega raztežaja se je ponovno nekoliko pooblačilo in pričelo je rositi. Vreme je bilo res nepredvidljivo, saj so padavine med plezanjem tretjega raztežaja prenehale, pričel pa je pritiskati mraz. Do vrha smeri se je zopet poslabšalo, skala je postala nekoliko mokra, na samem vrhu pa naju je ujel skoraj da ne sneg in močan veter. Bili sva premočeni do kosti in zeblo naju je že prav pošteno, tako da si nisva imeli čas čestitati in se fotografirati, vso opremo pa sva na hitro "zbasali" v nahrbtnika in oddirjali v dolino. 

Med sestopanjem sva se smejali sami sebi, kaj se greva ipd., ampak važno je bilo, da sva prišli srečno in varno na vrh ter nazaj v dolino.

Med sestopom pa se je seveda še našel čas za kakšno fotografijo in čestistke za prvi skupen opravljeni vzpon :-) ...   

Začelo se je v soboto ko smo šli jst, Neli, Poli in Kruh v Mlinarco pogledat kako izgleda v soncu :). Takoj je blo jasno da sonca ne bo. Zavila sva pod Lešarjevo peč kjer sva želela zlezt Talevo smer. Na vstopu poskusiva malo poplezat ampak sva zaradi premrzlih prstov in mokre smeri s težkim srcem obrnila nazaj v dolino. Šla sva na Vršič in zlezla Steber ob Kamenkovem kaminu. 

Naslednji dan sva se odpravila v Begunjščico zlezt Janc-Mali. Uživala v lepem   vremenu in plezariji.

Ostal je še ponedeljek ko sva še enkrat odšla pod Begunjščico z namenom da zlezeva Šentansko smer. Ampak naju je dobesedno spralo iz tretjega cuga. :)
Vikend je bil odlicen !

S Špelo sva, po načelu prijetno s koristnim, izkoristila nekaj prostih popoldnevov in se odpravila iz Krakowa proti 20 km oddaljenim dolinam Bedkowska, Kobylanska in drugim. Iz centra Poljske kulturne prestolnice sva v hipu prispela v zeleno okolico mesta, z nekaj malega iskanja pa tudi hitro našla eno izmed številnih plezališč v tamkajšnji okolici - Labajowa. Dostop je v smislu Vranskega: pripelješ-parkiraš-plezaš, z urejenim parkiriščem, obilo prostora pod vznožjem 'osamelcev' in živahno športno plezalsko sceno. Smeri so precej pokonci do previsne, SZ lege, v dokaj čvrstem jurskem apnencu, dolge do 20m, od ocene IV navzgor. Sledil je krajši trek z namenom ogleda številnih manjših in večjih sten ter osamelcev, ki so na gosto raztreseni po obeh dolinah ter povečini tudi opremljeni.
Kot zanimivost pa zaznamek, da se Poljska težavnostna lestvica razlikuje od francoske in UIAA. Je namreč podobna UIAA, le da je navzgor niso odprli in je ostala pri VI. Po VI+, ki jo cenijo za 6a+, sledi VI.1=6b, VI.1+=6b+, VI.2=6c in tako naprej. Popoldnevi dobro izkorišceni, prostori pa vredni obiska.

Včeraj smo šli Kruh, Septoleta, Gres in jst v Mlinarico pogledat, kako se pleza na lep sončen dan. No, pozdravili so nas oblaki, v meglo zaviti vrhovi, veter, mraz in mokre pečine. S Kruhom sva zavila pod Zidno steno, Gres in Septoleta pa pod Lešarjevo peč. Kako sta se imela, bosta sama povedala :), midva s Kruhom sva uživala ob premrlih prstih, mokrih grifih ter vetru v laseh :). Kljub temu nama je uspelo preplezati novo lahko smer. V njej sva pustila en klin, ocenila s IV+ in na sestopu dočakala sonce :).