Ko je Zala prišla pome v Pariz, sva najela avto, si izposodila crashpad in šla malo balvanirati. Prvi dan sva se zadrževala v območju Cul de Chien (pasja rit), drugi dan pa v okolici kraja Arbonne la Forêt. Najprej sva bila sicer malo skeptična, ampak sva kar hitro začela uživati. Če bo kdo šel v tiste konce, ima vse informacije in vodničke, ki jih balvaniranja željan človek potrebuje, na http://bleau.info/
V soboto so tečajniki demonstrirali svoje veščine pred izpitno komisijo in s tem zaključili velik del formalnega izobraževanja za naziv mlajšega pripravnika. Nekateri bodo morali določene točke sicer še malo povaditi, večina pa lahko že počasi začne z nabiranjem višinskih metrov in izkušenj v navezah s starejšimi ferajnovci.
Čestitke vsem skupaj in srečno v poletno sezono!
Danes sva šla s Kruhom pogledat v Bele vode. Ideja je bila, da bi plezala Direttissimo, jaz pa sem še malo stestiral hrbet. Snega je še ogromno, tako da sva gazila ko dve opici, do stene sva nucala skoraj 4 ure. Sicer po smeri teče slap ampak če sva že toliko hodila, bova tudi plezala :). Zarinila sva noter, prvi raztežaj je še OK, naslednja dva sta pa precej mokra :D. Skratka, smer je še vedno lepa, skala še vedno odlična. Pejte plezat, gaz je narjena, haha :).
Zem bil že pripravljen, da bom praznični ponedeljek preždel doma. Pa me je kolegica v nedeljo zvečer opozorola na sonce v Avstriji. Seveda sem takoj prečekiral, zbral ekipo (Klabči, Nejc, Jani) in smo odrinili proti Gmundu in na Stubeck (2370m). Hrib me je razočaral s preveč položnim terenom in zelo gosto meglo, ki se je le občasno razkadila. Ker ni bilo razmer za sončenje smo bili zelo hitro pri avtu in glede smučarije nezadovoljeni. Zahvaljujoč premiku ure se da dan bolje izkoristiti in padla je ideja, da gremo še na Mirnock (2110m), ki je na poti (skoraj). Na začetku si niti nismo mislili, da bomo šli do vrha, a z dovolj trme smo vsi prišli na vrh. Trma je bila poplačana z idealnim pršičem in vsi smo cel spust vriskali od veselja. Ja, pa sonca ni manjkalo.





