Kaj se dogaja

Z Nejcem Mrakom iz AO Radovljica sva se v petek, 19.8., podala v "Julijske Dolomite", torej v Žabniško krnico v Zahodnih Julijcih. Zlezla sva smer Peters-Deye (VI+/IV-V, 550m do Božjih polic) v Turnu Gamsove matere. Gre za smer, ki ima eno najboljših skal v Julijcih in je čisto primerljiva z Dolomitsko. Verjetno je zato odveč pripovedovati, da je smer ena sama uživancija, razem mogoče prvega raztežaja, ki je (vedno) moker. Zanimivo je to, da imajo tudi lažji raztežaji enako dobro skalo, kot težji, kar je precej redkost v naših hribih. Smer ima en zabeljen detalj, kakih 7 metrov visok prehod čez previs z oceno VI+ in konstantno težko plezarijo, ki človeka kar pošteno navije. Je pa…

V nedeljo sva z Mojco splezala verjetno novo smer v Srebrnjaku in ji nadela delovno ime Maček Muri. Če bo linija prestala preizkus in se bo potrdilo da gre za novo smer bo ime postalo tudi uradno . Smer poteka v centralnem delu stene in sicer začne skupaj s smerjo Hočevar - Matijevec, nato pa se odcepi in se poda na samostojno pot . Skala je dobra do odlična, smer dokaj naravna in kot bi rekel Mihelič: "...dasiravno je smer naravna, orientacija ni najlažja..." . Sploh v spodnjem delu je veliko vijuganja med strehami, policami in zajedami. Smer sva ocenila s V-/III-IV+, v njej sva pustila 3 kline - dva na detajlu in enega na sidrišču. In evo, to je to .  

V soboto pozno popoldne sva z Mojco vstopila v to lepo smer v S steni Zapotoškega vrha nad Zapotokom. Smer je zelo lepa, skala super, dolžina pa ravno prava, da si pred nočjo nazaj pod steno . Ocena smeri je IV+/IV, v njej se najde nekaj klinov, kako sidrišče pa je vseeno potrebno nabit. Za vmesno varovanje so metulji kot naročeni . Sestop z vrha je malo zahtevnejši, če opraviš en spust s starega sidrišča na južno stran hriba si ga verjetno olajšaš. Skratka, super dan v samoti planine Zapotok.  

Kot je že Muki a.k.a. Matevž a.k.a. Fazo zapisal na forum, sva včeraj po službi obdrzela na Vršič in v JV steni NŠG preplezala Steber ob Kamenkovem kaminu. Kratka smer z odlično skalo in lepimi prehodi je izvabljala nasmeh na najin obraz, še posebej na obraz mladega Mukija, ki pogumno stopa v svet klinov in krušljive skale . Za nama se je na vrh prikobacala še naveza prijateljskega AO Rašica. Lepo je bilo.  

V soboto sva se z Mojco odpravila v malo plezano Spominsko smer Janeza Robiča, za katero sva domnevala, da bo samevala. In nisva se motila. Smer je lepa in nudi lepe prehode čez S steno Male Mojstrovke in prav gotovo si zasluži kak obisk več. Skala je večinoma zelo dobra in z dobrim nosom za orientacijo se lahko kaj hitro znajdeš na vrhu smeri. Žal skica ne obstaja, jo pa nadomešča dober opis. Ocena je dobra stara klasična štirica. Uživancija, vam rečem. Vmes nama jo je sicer zagodla ploha, ampak sva našla prijetno vedrišče pod streho in ko so se vremena razjasnila, sva potegnila še zadnji raztežaj do vrha. Fajn je blo spet plezat po čepenju v bazi .  

Včeraj sva omenjeni smeri plezala z alpinističnim inštruktorjem Slavkom. Smeri nista neki lepotici, sta pa v zgodovino slovenskega alpinizma zapisani z velikimi črkami.    Plezala sva izmenično v vodstvu, varovala pa sva se po občutku. Na Gorenjskem turncu je tako kazalo, da bova doma še pred kosilom, pa sva si v Čopu zato vzela nekaj več časa. Čopov steber je precej naložen, tako da projektili neprestano letijo, tudi če si pazljiv vrv kaj sproži. Najlepši del smeri mi je bil izhod iz Čopove prečnice, smer pa se potem nadaljuje nekaj metrov po polički v levo in ulovi strmo poč v kompaktni skali, kjer bi človek kar vriskal. Ko sem ves navdušen prisopihal na vrh omenjega raztežaja pa šok,…

Ker je letos lepo vreme skopo odmerjeno, je treba izkoristiti vsako izboljšanje, zato sva še z Boštejem v četrtek, 11.8. podala v Travnik in splezala Debeljakovo varianto znanega Peharja oz. Aschenbrennerja VI+/V-VI, 800m). Pehar je bil ob nastanku l. 1934 daleč najtežja smer v naših stenah in ena najtežjih v Evropi. Žal je smer precej izsiljena in prvopristopnika, sicer člana takratne evropske plezalne špice, sta kar pogosto segla po tehniki. Slovensko čast je po vojni rešil legendarni Cic Debeljak (sicer avtor prve VI+ v naših stenah). Z logočnim dojemanjme naravnih prehodov je našel odličen "obvoz" po prvovrstni skali in čeprav je plezalsko malo težja, je hkrati tudi bistveno lepša. …

Najprej je bil cilj v Srebrnjaku a se je zaradi slabe vremenska napovedi v Julijcih prestavil v Skuto, na poti proti Kamniški Bistrici pa v Ojstrico in sicer smer Ogrin-Omersa, V-, 450m. Še dobro, da je imel Anže v avtu knjigo Slovenske stene. Na parkirišču sva prerisala in poslikala ključne strani iz knjige in sva šla. Na vstopu je bila že ena naveza namenjena v Herletovo. Začetek je bil obetaven. Navezo sva hitro dohitela višje pa sva se malo zgubljala. Tako je to, če dobro ne prebereš opisa. Smer poteka v cik caku po steni tako, da se nabere kar nekaj dolžine. Prehodi so zanimivi, skala pa vedno ni ravno najboljša. Včasih je videti prav sumljiva a vseeno gre. Glede na to, da je smer…