Ker sem pridno nabiral nadure ta mesec in se jih ne nabralo toliko, da bi šle v nič, smo rekli nič, pa gremo raje malo v Dalmacijo pogledat, če skale še vedno stojijo tam. In sva šla v Omiš za nekaj dni. Počitnice so bile sestavljene iz spanja, plezanja in kakšnega piva. Plezava sva v Omišu, ki je luštno, in ultra lahko dostopno, Marjanu, plezališču pri Splitu, kjer je res dobro navrtano in Brela, ki je malo divje plezališče, ne tako fajn navrtano s čudnimi lepljenimi svedrovci – podobni tistim, ki jih ima Slovak na Hvaru – in dolžinami smermi, ki nikakor ne gredo skupaj s tistim, kar je napisano v vodničku. Skratka, strašne razmere bi rekel, ampak res, še bi šel
.
Spet nenormalno zgodnja ura za vstajanje. Pred službo sva šla s sodelavcem na razgibavanje na Begunjščico po Centralni grapi. Vremenska za danes ni bila prav ugodna, a tako slabega vremena v hribih vseeno nisva pričakovala. Megla, veter, dež, sneg. Nekako sva udela pravo grapo in prišla na vrh. Navzdol pa sva bolj tipala kot smučala in ob 11h sva bila že v službi.
Čao sonček,kod si hodil do zdaj, sem se že vprašal, če te ne bo več nazaj...ja, sonček je bil rdeča nit včerajšnjega "izleta" v "Klinšco" a.k.a. Val Rosandro in njeno skalovje.
Navijali, iskali težave in svedrovce :), napredovali, smejali in sončili smo se v sektorjih od J-S. Kljub čudovitemu vremenu, pretirane gneče ni bilo, najbrž zaradi razsežnosti plezališča:)
Rdečih ličk, širokih nasmehov in naviti smo se ob spremstvu lune in pivov vračali domov:)
Plezali smo Maja B., Mojca G., Janža, Boštjan T., Anže, Luka R.





























