Večji del ekipe, ki je šla raziskovat v Ailefroide, se je vrnila domov. Prvi dan smo se navajali na granit v plezališču, naslednje dni pa smo lezli daljše opremljene smeri in osvojili Dome de neige des Ecrins (4015m). Maja in Luka sta nas zapustila v petek in do našega odhoda iz Francije osvojila še Mont Blanc (4810m). Vmes smo se šli še malo navadne turiste z ogledovanjem kulturne dediščine v Brianconu.

Doletela me je izjemna čast napisati poročilo o taboru našega ferajna v Dolomitih. Tabor se je uradno začel desetega julija v kampu Rocchetta (Cortina d'Ampezzo), čeprav smo skoraj vsak dan dobili še kakšnega zapoznelega prišleka. Vremenska napoved nam v prvih dneh ni obetala nič dobrega, zato so pesimisti že prvo noč na kup zbirali karte in različne družabne igre. Na koncu tabora smo ugotovili, da so se nas bogovi usmilili in nam podarili še lepše vreme kot je bilo lansko leto.

Vstajali smo zgodaj – okoli šeste ure zjutraj (haha, Juretova enačba je bila pa slednja: ura vstajanja = ura odhoda – 15min), pripravili opremo, pozajtrkovali, odvrgli bombo (Polijev citat :-P) in se odpeljali pod smer, ki je bila tisti dan na seznamu. Tečajniki smo se preizkusili v plezanju enakovrednih navez, zatikanju jebic in postavljanju frendov, varovali na svoje prve štante v gorah in se razvajali na skoraj popolni skali Dolomitov. Dosti smo tudi škljocali, saj je razgled res fenomenalen. V prvi polovici tedna je dež poskrbel da nismo pregoreli, saj je kot po pravilu okoli tretje ure vsak dan deževalo. Nekatere je zmočilo med sestopom, druge na poti do trgovine, ambicioznejše pa kar sredi smeri. Po preplezanih smereh je sledil seveda osvežilen tuš (in kakšni Led Zeppelini ali AC/DC v kopalnici ) in kosilo (brez problema bi lahko imeli znamko Barilla za sponzorja). Večer se je vedno zaključil s kakšnim pivom (in Jaša je za rojstni dan daroval kar nekaj litrov vina) in obveznim listanjem vodničkov smeri v Dolomitih. Na koncu tedna je pogovor tekel le še o zaporednih številkah smeri. Nekaj kolegov in kolegic se ni držalo samo skale in so prijeli tudi za ročke koles.

Po taboru AO Železničar v Dolomitih sem potreboval kar nekaj dni, da sem strnil misli in občutke. V znamenju super družbe, popolne skale in lepih smeri nam bo teh osem dni ostalo v dobrem spominu. Tečajniki/mlajši pripravniki smo prišli domov polni novih znanj ter izkušenj, zrasla pa so nam tudi jajca za plezanje v gorah. Po parih dneh doma imam v glavi le to: še nekaj čez 350 dni, pa gremo spet.

Poli: Kaj narediš?

Aljaž: Potegneš oba štrika!

Aljaž

Še moj prispevek s skupne ture. Kaj povedati drugega kot to, da smo se imeli fajn. Tečajniki so okusili slasti plezanja v hribih, iskanja sestopa v megli in bežanja pred nevihto. Ja, alpinizem ni turizem. O oskrbnici in koči na Korošici pa ne bi izgubljal besed, naj ostanejo le lepi spomini.