V času od 24. do 28. marca je na Zelenici potekal alpinistični tečaj zimske tehnike, ki smo se ga udeležili tudi trije Železničarji: David, Miha in jaz. Kljub neugodnim razmeram smo od njega odnesli maksimalno!

Sreda. Ob petih popoldne se zberemo na Ljubelju. Končno! Gremo na tečaj zimske tehnike. Osem nas je: inštruktorja Alen in Matej ter šest nadebudnih tečajnikov: Miha, David, Primož, Grega, Sebastjan in Jera. Oprtamo si težke nahrbtnike in se začnemo vzpenjati ob smučišču. Že kmalu z leve zaslišimo grmenje. Plazi. Nič kaj obetavno za začetek tečaja, katerega namen je plezanje. Hitro napredujemo, lovi nas noč, pod nogami pa se sneg udira krepko čez kolena – čas za prvo lekcijo: izdelava gazi. Ali še bolje: uporaba krpelj ali turnih smuči. Toda po toči zvoniti je prepozno, tečajniki kaj kmalu ugotovimo, da smo obsojeni na petdnevno gaženje…

V koči se nastanimo, nato pa sledi spoznavanje in predstavitev poteka tečaja ter Matejevo predavanje o odpravi na Aljasko.

Naslednje jutro ob osmih odrinemo proti vrhu Zelenice, kjer se nam pridružita inštruktorja Keli in Janez. Zaradi slabih razmer (megla, veter), se inštruktorji raje kot za tvegan vstop v eno izmed grap raje odločijo, da ostanemo na varnem. Tako sledi praktični prikaz snežnega prereza in norveške metode za preverjanje trdnosti snežne odeje. Vse izdelamo še individualno, nato pa si na čevlje namestimo dereze in ponovimo pravilne načine hoje z derezami po različno strmih pobočjih. Začne deževati, a nas to ne moti preveč. Po krajšem oddihu odidemo na vrh zeleniškega smučišča, kjer se seznanimo s tehnikami zaustavljanja s cepinom in jih seveda tudi večkrat preizkusimo. Pošteno premočeni se vrnemo v kočo, nato pa popoldan ostanemo notri in nekaj ur posvetimo ponavljanju dopoldan predelanih tem ter pripravi nahrbtnika za turo.

Naslednji dan se (na našo veliko žalost) zopet zbudimo v megleno in vetrovno jutro. Jasno nam je, da ta dan spet ne bomo plezali. Vendar nismo slabe volje, zopet smo ob osmih že na poti proti vrhu Zelenice. Nekje na polovici poti se ustavimo. Na sporedu je učenje reševanja zasutega v plazu. Tečajniki se razdelimo v dve skupini po tri in poskušamo kar najhitreje pravilno izkopati »ponesrečenca pod plazom«, ki ga označuje sonda. Kljub skrajnemu trudu nam popoln izkop vzame petnajst minut. Vsak se poizkusi še v sondiranju, ki, mimogrede, sploh ni tako enostavno, kot se zdi na prvi pogled. Nato preverimo še trdnost snežne odeje s švicarsko metodo. Izkop nam pobere kar nekaj moči… Spet začne deževati, vendar mi kljub temu odidemo na Zelenico in se tam seznanjamo z delovanjem lavinske žolne in se tudi sami poskusimo v iskanju. Dobro nam gre od rok. Gosta megla in kar precej močan dež nas v času kosila le uspeta pregnati proti koči. Toda na poti nam inštruktorji pripravijo presenečenje: simulacijo situacije dveh ravnokar zasutih smučarjev pod plazom. Pri iskanju smo prepuščeni sami sebi in kaj hitro pozabimo, da gre le za vajo in ne za resnično situacijo. Kakorkoli, po začetni zmedi nam le uspe najti in izkopati oba »ponesrečenca«… Popoldan se izobražujemo o snežnih plazovih in pa novim načinom izdelave sidrišč v kopni skali. Čas hitro mine in že je tu nov dan.

Sobota. Ob šestih je zunaj popolnoma jasno in kar mrzlo. Mogoče pa danes kaj zlezemo! Vendar kot bi nekdo iz nas bril norca, ob pol osmih začne snežiti in nato vedno bolj in bolj, zato se na teren odpravimo z enournim zamikom. Sneg poneha, toda ko pridemo na vrh Zelenice, svoje zobe pokaže naslednja snežna ploha in sneg spet pada kot za stavo. Inštruktorji zopet ocenijo, da je varneje, če poti ne nadaljujemo v smeri Begunjščice, zato odidemo do vrha smučišča, nato pa osvojimo nižji vrh med Trianglom in Palcem. Sledi učenje izdelave sidrišč v snegu, varovanja in gibanja naveze. Naša »smer« je kar pod zgornjo vlečnico na smučišču. Na sebi preizkusimo tudi sile ob zdrsu oziroma padcu soplezalca. Precej boleče. Posebej izdelamo še sidrišče za spust po vrvi na dveh cepinih, nato pa se odpravimo nazaj proti naši rezidenci. A zopet nam inštruktorji pripravijo situacijo pod plazom zasutih dveh smučarjev. Iskanje ponesrečencev nam gre že precej bolje od rok, tudi najdemo ju (žolni) hitreje, sicer naredimo nekaj napak, toda napredek je očiten.

Končno smo dočakali razjasnitev – popoldan, ki je, kar se tiče vremena, pravo nasprotje jutru. Preživimo ga na snegu. Izdelujemo sidrišča v snegu s pomočjo smuči, lopate in nahrbtnika in preverjamo, kakšne sile takšna sidrišča še prenesejo. Preizkusimo tudi dve snežni gobi. Ko se začne mračiti, nas tečajnike spet presenetijo inštruktorji z nalogo, da moramo v dvojicah izdelati bivake, pač z razpoložljivimi sredstvi. Časa ni veliko. Različno a precej uspešno se znajdemo. Noč bi lahko preživeli tudi zunaj, a kaj, ko je koča le nekaj korakov stran… Zvečer (kot vsak dan doslej) izvedemo analizo dneva, kjer vsak udeleženec tečaja pove svoje mnenje o preživetem dnevu. Sledi druženje in spanje.

Pred nami je zadnji dan tečaja. Popolna jasnina na nebu nas napolni z energijo. Z vso prtljago na ramenih pristopimo na Begunjščico, kjer nas pričaka sonce in kup turnih smučarjev. Lep zaključek tečaja! Sestopamo čez Šentanski plaz.

Na koncu lahko o tečaju povem same pozitivne stvari. Velika zainteresiranost inštruktorjev, da nam približajo znanja zimske tehnike, je res neprecenljiva. Tako podrobni prikazi raznih metod ter individualizirano delo pod stalnim nadzorom inštruktorjev je način učenja, ki učinkuje, v praksi pa je (verjetno) le redko izveden. Zato sem vesela, da smo ga bili deležni. Četudi nismo plezali niti enkrat, smo razmere, ki so nam bile dane, izkoristili maksimalno… Tečaj JE uspel.

Prehod na poletni čas in nenormalno zgodnje vstajanje. A čas je tak, da je treba za dobro turno smuko žrtvovati nekaj najlepšega spanca. Ko si v Medvedjem dolu (pripeljali smo se še 2km nad zadnjo kmetijo) zapnemo smuči so vse jutranje muke pozabljene. Namenjeni smo bili na Vajnež, a nas je kmalu presenetil pogled proti gori, ki se je pred dnevi dodobra otresla snega. Spremenili smo cilj in odvili proti Stolu. Sneg je bil suh in dokaj trd. Tudi pobočja okrog Stola so se zadnji teden splazila, a snega je za enkrat za dobro turno smuko še dovolj. Čez škrbino in po južni strani je sneg že popustil pod pomladanskim soncem. Z vrha Stola nas je čakala odlična smuka skoraj do avta. Zadnjih nekaj 100m smo morali peš ker so gozdarji s svojimi stroji poblatili snežno podlago.

Danes smo se namenili na Stol, a neugoden jugozahodnik in megla sta nas zaustavila na sedlu Belščica. Zmogli smo še vzpon na Svačico nato počitek v zavetrju s pogledom na Kozjak in spust v Poden. Nebi vedel kaj je botrovalo takšni gneči. Mogoče samo zaradi popularnosti ture ali pa so bile drugod razmere manj ugodne. Smuka je bila v zgornjem delu zelo dobra. Kot bi se peljal po bolj razritem smučišču. Spodaj pa je bil sneg že precej južen a kljub temu kar dobro smučljiv. Kratka tura. Nekaj je pa le.