Včeraj smo si za turnosmučarski cij izbrali Škrbino nad Dolino, 2353m visoko škrbino vzhodno od Špika nad Špranjo. Štartali smo na smučišču, ki zaradi pomanjkanja snega ne obratuje. Kmalu smo odvili na gozdno cesto, ki pelje do bližnje planine. Tako pešpot kot tudi turnosmučarska sicer sekata vse ovinke a je tokrat snega premalo. Cesta je v celoti lepo zasnežena in lepo smučljiva. Če pred planino pridemo iz gozda, kjer se je odprl pogled na greben Jerebica-Kanin. Od planine dalje je naklonina vedno večja. Snežna odeja je bila zvožena in trda in kar malo me je skrbelo kako bedna bo smuka. Do vrha škrbine le malo smučarjev vztraja s smučmi. Na vrhu škrbine se odpre pogled na Montaž, kjer smo se kljub vetercu zadržali kar nekaj časa. Smuka je bila presenetljivo dobra saj smo našli lepe nerazrite prehode, kjer smo res uživali.

Včeraj sva se z Mojco popoldne odpravila na Jezersko potipat Teranovo. Odločitev je bila super, ker so v času najinega dostopa vsi že sestopali, tako da sva bila v smeri sama . Razmere so bile fajn, skoraj nič pršiča, veter v zgornjem delu pa tudi ni preveč motil. Še več, dal je pridih alpskosti . Skratka super smer za spočit glavo. Pejte dokler je še.

Včeraj, 22.1.2001 smo dve železničarski navezi preplezali eno najlepših slovenskih zimskih klasik, Grapo med Šitami in Travnikom, IV+/4, 90°/75°, 45°, 650m. Prva naveza sva bila z Boštejem, druga pa Maja in Anže. Razmere so bile spodaj, v strmem delu idealne, za kar je poskrbel hud mraz. Zgoraj, ko se je treba po naravnih prehodil prebiti na rob stene, pa je bilo precej nepredelanega, mestoma kložastega snega. Plezali smo levo varianto izstopa. Do roba stene sva potrebovala okrog šest ur. Sestopili smo na Vršič, zaradi dolgih prečenj in hudega vetra, ki nas je spremljal vso pot, smo ga dosegli že v temi. Anže je imel prevoz v Tamar, mi trije pa smo v Erjavčevi koči brez večjih težav pospravili golido čaja.

Medtem ko ste bili po večini v službi, da ne rečem pred monitorji, sem sam izkoristil lepo vreme in skočil malo za kondicijo na Storžič z juga, točneje iz Bašlja. To se je godilo v torek. Na poti po moji 'diretisimi' sem srečal le enega pohodnika in na vrhu 3 lačne, pozerske kavke. Še veter se me je sramoval in to dosti bolj kot razgled in modrina. Tako sem po poštenem in zasluženem počitku na vrhu vsaj sestopil razgledan in moder, malo tudi ogorel, pazljivo počasi, da sem ujel še lepe barve pred prvimi koraki skozi gozd (glej slikco).

Ker so v Maltatalu slapovi v glavnem odtekli sem se za vikend pridružil Mitji, Marti in Boštiju. Odpeljali smo se v Kolm Saigurn pogledat kako kaj stojijo slapovi. Kljub temu, da jih je odjuga dobro načela so bili za silo še uporabni. Prvi dan smo zlezli dva, drugi dan pa smo bili bolj raziskovalno nastrojeni in smo zlezli en slapič od 40m WI3-, ki menda še ni bil preplezan. Kar ne morem verjet. V bližini smo našli še en slap, ki tudi še čaka prve plezalce in pa eno grapico za katero tudi ni podatkov ali je bila preplezana. To sva z Boštijem obdelala. Ker je led v precej slabem stanju so nam smeri kljub nizkim težavam dale kar nekaj dela.