Včeraj, 3.8. sva z Boštejem izkoristila dan pred (ponovnim) poslabšanjem in zlezla Helbo (VII+(VI, A1), V-VI, 350m) v Triglavu. Smer je delo tržiške naveze Anderle, Rožič, Srečnik iz leta 1971 in je verjetno kar prva smer, ki se spopade z osrednjim delom stebra med Črnim grabnom na levi in Skalaško na desni. Ker gre za klasiko, zvito zmota med strehami in previsi, na enem mestu pa zvitosti vseeno zmanjka in uporabi svedrovce čez gladko ploščo. Ko je bila smer prvič prosto ponovljena, je imela kar hudo oceno VIII, sedaj pa se je ustalila nekako pri VII+. A to vseeno ne pomeni, da gre za 6b+ iz Črnega kala. Detajl je precej zabeljen in zahteva tako moč kot gibanje. Je pa varovanje dobro (čeprav težko kdorkoli pove, kako zanesljivi so še svedri iz leta 1971 pri prestrezanju padcev), skala pa odlična. Tudi ostale šestice in petice so konkretne, tako da dolgčas vsekakor ni.

No, smer je lepa in logična, skala je (za Triglav) kar dobra, čeprav se vseeno ne kaže obesit ravno na vsak grif, štanti so udobni in zanesljivi (vsaj dva klina, ponekod več), vmesnega varovanja ni ravno na pretek, razen v najtežjem raztežaju, tako da so metulji (prijatelji) nujni. Zabila pa nisva nobenega klina, vse vmesno varovanje je bilo pomično. Lezla sva dobrih pet ur.

Skica iz Miheliča je kar v redu, manjka sicer en raztežaj pred prečko, kjer je po petici najprej ena kratka zajeda, nato šele prideta dve, od katerih izbereš desno (prečenje par metrov desno do nje), ki te pripelje do luske, kjer se začne polička levo. Spodaj med obema zajedama je levo tudi nekaj, kar spominja na prečko, v njen je videti tudi kline. Ta je napačna, prava prečka gre po kar široki (30cm) polički.

Nadaljevala sva po Skalaški in naprej po Gorenjski čez Ladjo. Razen Ladje je precej šodra in se do roba stene precej vleče, tako da je dobra varianta tudi takojšen sestop po Skalaški.

Vsekakor dobro izkoriščen dan!

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Ker zadnje čase vikendi ne postrežejo s stabilno dobrim vremenom in tudi ta ni izjema smo včeraj odrinili iz Ljubljane že ob 5h. Prevoz smo popolnoma optimirali in v avto smo se posedli Luka, Jaša, ki sta bila namenjena v Zajedo skute ter Šela, Tomaž in jaz za Južni raz. Dostop ni primerljiv s tistimi, ki smo jih okusili v Dolomitih saj se je vlekel skoraj 3h. Pod steno je vsaka naveza odšla v svojo smer. Po Miheliču smo za vstop v raz izbrali prvo gredino. Pod prvo štirico smo se navezali in sledila je lepa, uživaška in razgledna plezarija. Nismo hiteli zato smo predviden čas plezanja kar dobro prekoračili. Smer ves čas sledi razu ali pa vsake toliko po njegovi vzhodni strani. Skala je res odlična, smer pa zelo dobro opremljena tako, da sem moral kar paziti, da sem 5 komletov, ki sem jih imel za pasom primerno razporedil po zabitih klinih. Vreme je zdržalo ves čas, pri bivaku pod Grintavcem pa nas je presenetil prvi grom, ki nas je izstrelil proti Cojzovi koči v varno zavetje pred ploho. Kar dolgo je trajalo, da je dež ponehal  in nam omogočil še zadnji del sestopa.

Dolg dan je bil in z netipičnimi temperaturami za julij.

Včeraj sva z Domnom izkoristila nedeževno napoved in odšla v Triglav. Domen si je zaželel eno daljšo plezarijo in izbrala sva Smer Sandija Wisiaka (V, 600m) v zahodnem delu Triglavske stene. Smer je delo dveh legend, Uroša Župančiča in Franceta Ogrina, ki sta smer zlezla l. 1933. Velik del smeri poteka čez kompaktne plošče z majhnimi oprimki in stopi, kjer lezeš večinoma na trenje. Ob misli, da sta vse te musave detajle stara mojstra zlezla z takratno opremo, predvsem plezalniki, lahko rečem samo Ala jim vera .

Skala je večinoma zelo kompaktna (razen rdečega kamina nad stikom s Tržaško zajedo) in solidno opremljena, vendar je tip skale tak, da se marsikje ne da zabiti, zato klini niso ravno na gosto posejani. Štanti so večinoma narejeni, vendar jih je treba najti. No, v smer in steno takega formata se itak ne vstopa brez zaloge pomičnih in fiksnih varoval, torej metuljev in klinov.

V duhu prvopristopnikov na koncu rdečega kamina nisva pobegnila po prečkah v desno, kar je zadnje čase trend, ampak nadaljevala levo navzgor po originalni smeri. Skala sicer ni na nivoju spodnjega dela, a sile ni. Na koncu rdečega kamina narediš raztežaj prečke v levo in nadaljuješ naravnost po strmi zajedi (IV, klin). Tu je razpoloženje malo popestrila manjša plohica, a sile ni bilo. 13 raztežaj te pripelje ven iz strmega dela in do roba stene je še 150m iskanja prehodov (do II). Skico smeri priporočam tisto iz plezanje.net in ne tisto iz Miheliča.

Na koncu še pohvala Domnu za suvereno plezanje v njegovi prvi veliki smeri (in tretji vse skupaj).

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Da bo Bošti pred Dolomiti bolje vplezan, sva dan pred odhodom (8.7.) skočila na eno popoldansko v Nad Šitom glave, kjer sva zlezla Spominsko Srečka Rihterja (VI-/V+, 250m). Smer sta l. 1983 zlezla legendarni Slavc Svetičič in Robi Rot. Začetek je skupen z Madono, nato pa pod strehami Madona zavije desno, Srečkotova pa levo v zajedo. Prvi raztežaj je bil malo zoprno moker, nato pa se je začela lepa zajeda s kar pošteno plezarijo. V naslednjem raztežaju nama ozki kamini niso dišali, zato sva zavila levo na raz (VI-), kjer je bila plezarija precej lepša, a zaradi slabšega varovanja bolj psihično zahtevna. V nadaljevanju sledijo lepe zajede z dobro skalo. Na koncu zajede nisva prečila desno, kot je na skici, pač pa sva nadaljevala kar naravnost čez previs (VI-) do roba stene. Spodnji del je malo slabše opremljen in prav pridejo metulji (friendi) in kak klin za varianto po razu, v nadaljevanju pa je klinov več. Skala je večinoma dobra, zgoraj malo boljša. Rabila sva malo čez tri ure in izstopila še podnevi.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Vikendi so zadnje čase bolj deževni zato smo včeraj po službi izkoristili lepo popoldne in se odpravili na Vršič. Jani je s Primožem splezal Steber ob kamenkovem kaminu, jaz pa sem peljal Simono in Tadeja čez Kamenkov kamin.