V soboto sva s Primožem plezala v zahodnem delu Triglavske stene. Wisiakovo smer (V, 600 m) sem si želel ze nekaj časa preplezati zaradi primerjave s Tržaško smerjo:). Skala v Wisiakovi je po mojem subjektivnem mnenju zelo dobra za Triglav. Plezanje je zanimivo oz. prava orientacijska zabava .  Vstopa v smer ni tezko najti. Je pa smer delno opremljena, plezati je treba res malo po obcutku za prehode. Klini in razni deli opreme razmetani vsepovsod po skali. V kaksnem trenutku  se znajdes na mestu, kjer najdes po dva ali tri stante nekaj mest narazen. Vecinoma plezas v stilu nekaj med zajedo in kaminom in platastimi sodčki. Nekega posebnega detajla v smeri ni. Izstopila sva v desno, ampak ne po Miheličevem opisu. Mojster, ki je plezal v Tržaški smeri, nama je odkril se prehod  skozi zgornjo polico, za katerega nisem vedel da obstaja. Je pa krajsi in naceloma bolj "ajnfah".. Slik bom pa več naložil, ko jih bom dobil..

Včeraj sva se z Maretom pozno popoldne zakadila v eno kratko smer nad Vršičem. Izbrala sva si Pokljuško smer v JV steni NŠG, ki poteka levo ob Kamenkovem kaminu. V njej najdeš odlično skalo in še boljše možnosti za varovanje z metulji, žal pa jo kazijo svedrovci, ki jih je kar nekaj . Nič ne de, smer je fajn, prehodi zelo lepi in ravno prav za popoldansko rekreacijo. Na vrhu sva bila v mraku, sestopila pa v zavetju noči. Ocena smer je sicer malo previsoka (V+/IV, III), zato predlagava njeno znižanje na IV+/III-IV. Bilo je lepo uživati v hladu vršiških smeri, za razliko od gaganja v dolini .

Ker je ta teden prav sanjsko vreme za plezanje, seveda nisem zdržal cel teden na tlaki, zato sva šla včeraj, 25.8., z Darkom Podgornikom (AO Tolmin) pogledat v Planjo in zlezla Mansardo (VI+/V, 500m). Je delo izjemne naveze Krivic-Cedilnik iz leta 1969. Smer je lepa, logična, skala pa od solidne do dobre, tudi opremljenost je zadovoljiva, sploh v težjih raztežajih. Tudi večina varovališč je opremljenih. Seveda pa se brez nekaj klinov in aluminijastih prijateljev ni za podajati v steno takega formata. Celotno ostenje zgleda precej divje in kljub množici smeri težko najdeš kako lahko.

Spodnji del poteka po razčlembah desno od raza stebra, zgoraj pa po izredno markantni zajedi iz zelo dobre skale. Jo pa originalna smer kmalu zapusti in naredi obvoz po desni čez precej gladke plate. Zanimivo in smelo, da sta Boro in Den zapustila "varno" zavetje zajede oz. bolj kamina, ki so jih imeli klasiki tako radi in naredila težaven obvoz čez plošče, kjer je tudi najtežji raztežaj.

Spet en zelo lepo "zapravljen" dan .

Po enotedenskem razgibavanju možganov, sva si z Niko včeraj vzela čas, še za zganjanje fizkulture. Že naši predniki so se borili s takšnimi in drugačnimi zmaji, kar je razvidno tudi iz kakšnega lokalnega grba. V duhu zgodovine, naju je pot zato zanesla pod severno steno ljube mi Ojstrice.

   Dostop do stene je ob razgibanem terenu, prijetnem ambientu in cukrastih razgledih minil precej hitro. Kljub zgodnji uri sva bila ta dan pod steno zadnja (druga naveza). Smo si pa zato na varovališčih delali družbo.

   Smer je tretja, ki sem jo plezal v severni steni Ojstrice in me je od vseh najbolj navdušila. Postreže z lepimi precej izpostavljenimi prehodi v čvrsti ponekod kar preveč monolitni skali. Tako da sem ob plezanju doživljal pravo olajšanje v nasprotju s prejšnjo turo. Klinov v razpokah Zmaja tiči precej, le v lažjih raztežajih (težavnost pod IV.st.) jih primankuje, je pa povsod kjer jih ni precej možnosti za vstavljanje pomičnega varovanja. Med klini pa se najdejo nekateri ki so bolj primerni za v muzej.

   Da Zmaj zasluži svoje ime gre na račun dveh cugov. V prvem se prijetno ogreješ z ovinkom mimo previsa po razčlenjeni navpični plošči, potem pa Zmaj resnično začne bruhat ogenj, kot pravi Mihelič. V 40m raztežaju srečaš kar 20 klinov (vsi niso uporabni), brez tistih na sidriščih, težavnost je dokaj enakomerna, mest za počitek ni veliko, v precej gladki plošči pa biješ bitko z minimalci.

  Ker naju je Zmaj kmalu izpustil iz krempljev sva si vzela še nekaj časa za razglede z vrha Ojstrice in kasneje za odlično kislo mleko na Klemenči jami. Opazila sva, da je koča zelo priljubljena destinacija plezalcev. Alpinistov se je namreč včeraj kar trlo. Ob kratkem dostopu do stene in zelo prijaznih oskrbnikih, me to sploh ne čudi. Vsekakor primerna lokacija za kakšno skupno turo.

V tej smeri pa Anžetu niti nebi bilo potrebno vzljubiti prečk, dve ponudita res lepa prehoda v čvrsti skali, eno od njih je tudi pred kratkim plezal, ostali dve pa sta sprehod po policah.

Slikce tokrat so.Čeprav iz mobitela.

V nedeljo se je dolenjska sekcija odpravila na Vršič. Barbara se je odločila za planinarjenje, s Primožem pa sva se odpravila v Debelakovo, IV+/IV, 450m. Klasika, ki jo je legendarna Mira zlezla v 30 letih.

Dostop je prijeten, v kolikor se ti uspe ogniti trumam turistom namenjenim po Hanzovi. Ko prispeš na sedelce pod Slemenovo špico moraš desno. Dostop gre deloma tudi po poti Planica-Pokljuka. Našla sva sicer samo eno markacijo. Pod steno sva prišla po Gamsovih grižah. Takoj na vstopu naju je pričakala kanonada zgornjih plezalcev. Smer ima sicer dobro skalo, zelo redko te preseneti majav oprimek.

Kot se za klasiko spodobi gre po naravnih prehodih in s pomočjo vodnička sva jim kar dobro sledila. Po smeri sva kar uživala, ima le tri ali štiri težje prehode. Opremljenost je solidna, kline sva zabijala le na sidriščih.  Še posebej je atraktivna 60m prečnica in pa izstop – potegneš se čez vrh kamina in si na Mojstrovki. Porabila sva 5 ur 20. V dolino po vročem soncu na zaslužen pir.