Ker letošnja zima ni radodarna s snegom in ledom sva se z Vertikalcom  Marjanom odpravila na Jezersko ker naj bi bile razmere podobne zimskim. Najprej sva splezala Teranovo smer (350 m) v Dolgem hrbtu. Razmere so bile vec kot fenomenalne, kar si zataknil ali zabil je drzalo. Res prava zimska krasotica je tale Teranova smer s katero sva opravila v dobrih dveh urah. Sestopila sva cez zrelo nazaj pod vstop. Potem sva jo mahnila do Sinjega slapu (150 m). Led v slapu je zelo plezljiv, le pri izstopu tik pod Cesko kočo je ze tekel pravi mali potoček:). S slapom sva opravila v dobri uri. Potem pa urno mimo koče v dolino. Vikijeva sveca se ni narejena, Ledinski slap je pa ze narejen od vrha do tal samo meni se je zdela malo tanka ledna sveca tam nekje u sredini;)

Včeraj sva bila z Domnom na Triglavu. Štartala sva iz Krme ob 5:30. Že v začetku je bilo dovolj snega in sem si kmalu nadel smuči. Domen je moral svoje alpske dilce celo pot nositi. Nošnja smuči se je kmalu izkazala za naporen trening saj se je sneg že v Zgornji Krmi začel kar pošteno udirati. Na srečo je bilo na poti kar nekaj pešakov, ki so združili moči z izmeničnim gaženjem. Pri vremenarjih na Kredarici smo se okrepčali s čajem in se povzpeli še na Triglav. Snega proti vrhu ni veliko, ker ga je veter večji del odpihnil. Obstal je le trši sneg, ki je omogočal udoben vzpon razen na krajšem zavetrnem delu je bilo nekaj mehkejšega snega. Tudi večji del jeklenic je bilo na soncu. Smuka s Kredarice je bila pa tudi svojevrsten trening. Na poti se je izmenjaval trd sneg, pršič, klože, led in pa napihan sneg, ki je smuči kar vsrkaval vase. Da nebi bil pri avtu prehitro sem še malo zašel in čakalo nas je še dodatno gaženje okoli skokov. Potem pa še ruševje, ki je bilo le malo prekrito s snegom in pa po gozdu, kjer je bilo snega ravno dovolj, da sem se pripeljal do avta.

V petek in soboto sva se z Andrejem malo potikala okoli Kokrškega sedla (spala sva v zimski sobi). Malo sva pogledala na JV greben in Kalško goro. Snega je dovolj, da je eden v petek z vrha Grintovca prismučal do cca 1500 - 1600m. Snežne razmere pa so bile pestre. Pod sedlom se je mestopa fanj udiralo, višje pa so marsikje cepini tudi lepo grabili, večinoma pa solidne razmere. V soboto sva izkoristila zadnje ure sonca in šla po Strehi na vrh Grintovca. Vreme se je začelo hitro kisat in pod sedlom je že začelo snežit.

V sredo se nama je pridružil še Matija in skupaj smo se zapeljali proti Domu pod Storžičem. Zadnji km je cesta ledena, tako da smo parkirali prej. Lokalec nas je prepričal, da smo skupaj vstopili v Kramarco, vendar smo kaj kmalu obrnili. Razlog so bili kopni skoki in sneg ki je samo za okras prekrival šoder. Ko smo ga pod vrhom ponovno srečali, je rekel da nadaljevanje ni bilo nič boljše in da je on, tako kot predhodniki, izstopil po Cankarjevi.

Mi smo šli, kot smo si sprva zadali, v Peto žrelo. Vstopni skok je kopen, je pa okoli speljan obvoz. Preostanek je dobro zalit, samo še enkrat smo mogli zaradi pomanjkanja le tega v kratko izpostavljano prečko. Smer je s svojo prijazno konstantnostjo in dolžino prijetno presenetila. Pričakovali smo le nekoliko večji naklon. Sneg je bil večinoma precej sipek in globok, ampak zdej je že dovolj zrit, da se da lepo it gor. Glede smučanja je še nekaj mest, preko katerih se ne da. Bilo je fanj, pa še kdaj!

V soboto sva s Primožem obiskala J steno Staničevega vrha 1820m. Vremenska napoved je sicer obljubljala meglo, mraz in nič sonca, ampak se nisva dala.

Splezala sva smer v duhu razmer Mrzlo postaja, V, 150m. Če obiščeš te kraje je obvezen ogled Kovačnice in preduha čez steno.

Prvo je votlina z oknom skozi katerega poteka smer, drugo pa je rov skozi cel hrib. Na drugi strani imaš lep razgled na J stran Planjave in Repov kot. V najinem primeru sva sicer videla samo meglo.

Smer je opremljena s svedri, da pa se uporabljati ušesa. V prste je nohtalo, ampak na vrhu sva bila poplačana z razgledom, saj se je megla razkadila za 5minut. Dom v Bistrici je trenutno zaprt, pivo se da dobiti v oštariji nasproti žičnice čez cesto.

Če ne prej se gotovo vrnemo spomladi.

Ker se jesen še kar noče posloviti, smo to dejstvo v soboto, 19.11.2011, Nika, Bošte, Domen in jaz prav lepo izkoristili. Šli smo pogledat južno steno Novega vrha, neizrazite vzpetine v grebenu med Črno prstjo in Rodico. In celo soboto uživali v topli skali, lepem razgledu in odlični plezariji. Ker vodnička nismo imeli, smo uporabili kar Miheličeve Slovenske stene. Nika in Bošte sta najprej zlezla Čufer-Fon(VI+/IV+), 120m), midva z Domnom pa izredno lepo zajedo z imenom Smer pojoče travice(VI-/V, 120m), nato pa smo smeri še zamenjali. Skala je dobra, smeri pa opremljene. Prav pride kak metulj (frend).

Vsekakor bomo sem še prišli.