Čas odhoda v Kirgizijo se neusmiljeno bliža, zato je treba tudi kaj pomigat.

Z Majo, Anžetom, Primožem in Domnom smo se v petek popoldan odpeljali v Courmayeur tik pred Montblanškim tunelom. V soboto zjutraj smo se z žičnico odpeljali do koče Helbronner na 3350 m in se počasi po ledeniku premaknili do Col du Midi na višini dobrih 3500 m, kjer smo se utaborili (slika 5). Prve 4 slike so detajli ob poti do našega tabora (2 - Velikanov zob /Grandes Jorasses, 3 - plezarija v okoliških stenah, 4 - Aguille du Midi).

Ponoči sva imela z Majo zaradi višine nekaj težav, zato sva zjutraj prilagodila plane. Maja je ostala v taboru, jaz pa sem, ko je Aspirin prijel sklenil, da grem pogledat vsaj malo višje. Ko smo bili ob 3h zjutraj pripravljeni, je proti prvemu sedlu že vijugala kolona lučk. Kar hitro smo bili tudi mi na sedlu (4000 m). Sneg je škripal pod derezami in na strmejših predelih tudi pod cepini. Ker ne verjamem v pretirano čudežno moč recnij, smo se s fanti razšli. Jaz sem skočil še do severne rame Mt. Blanc du Tacula (do cca 4200 m) in se z jutrom vrnil do tabora. Domen, Primož in Anže pa so šli v smeri glavnega vrha in ga eni z več, drugi z manj glavoboli dosegli.

slika 6 - lučke proti prvemu sedlu, slika 7 - na S rami, slika 8 - procesija proti glavnemu vrhu, slika 9 - zastoji na strmem odseku (Primož), slika 10 - pogled na prehojene kuclje (Primož), slika 11 - sveta trojica na vrhu (Primož)

Ko so se zadovoljni fanti vrnili z vrha smo se skupaj najedli in prespali pololdan, zvečer pa som zaradi slabih obetov preselili tabor blizu koče Helbronner. Noč je bila vetrovna in zelo mokra, zato smo prebivalci slabšega šotora jutro učakali kar na hodniku koče. V ponedeljek zjutraj pa smo se z gondolo vrnili v dolino in se počasi začeli vračati proti domu. Aklimatizacijska tura je v vseh pogledih uspela... Še sliki iz povratka proti 2. taboru.

Ko smo se vrnili domov, smo šele izvedeli za žalostno novico, ki je pretresla naš ferajn. Grega, počivaj v miru!

Včeraj po službi sem se na hitro zapeljal na Vršič in za trening zavil v S raz Male Mojstrovke . Smer je še vedno super, skala odlična in po 30 minutah sem že sezuval plezalke na Hanzovi poti. Potem pa skok nazaj pod steno in sprehod od Kranjske poči. Po 45 minutah sem že bil v družbi ovc in zahajajočega sonca na vrhu NŠG-ja. Samota, tišina in dobra plezarija. Skala, kot rečeno, je v obeh smereh super, edino kar kazi plezarijo so nepotrebni svedrovci.  

Malo z zamudo, a vendarle še naše nedeljsko pohajkovanje... Robi, Domen in jaz smo se odpravili k sosedom v Italijo, natančneje v Bele vode. Naš cilj je bila Visoka bela špica, mahnili pa smo jo po severnem razu. 

Z Domnom sva se prvič odpravila na alpinistično turo, zato malo treme, a predvsem navdušenja ni manjkalo. Po daljšem dostopu, ki se začne po lepi gozdni poti, je sledila še potka po nekem šodru, po kateri sta Robi in Domen bila kar v prednosti pred menoj. No medtem, ko je sonce že veselo pripekalo, sem si resnično želela, da bi bila gams ali kozorog. Robijeva ideja o ptiču je bila sicer še boljša ja. Lepo bi lahko priskakljala ali priletela pod steno, ampak dobro ostanimo realni. Smo pa v bližini bivaka lahko opazovali domačina, ki se je ležerno sprehajal po svojem teritoriju.

Moja dva sotrpina sta me že čakala pri bivaku, ko mi je le uspelo ju presenetiti od zadaj in ju še nakepati  

Malo smo posedeli in uživali v razgledu, nato pa je le sledil naš vzpon. Prav veličastno je zgledal ta severni raz. Pred nami sta plezali dve navezi in na nasprotni steni je še nekaj migalo. V čisti tišini se je le kdaj pa kdaj slišalo kako nekje odmeva: "Podriiiii varooovanjeee ... " Z Domnom pa sva enkrat celo uspela razločiti, da so nekje še italijani plezali. Saj besed se ni dalo prepoznati, samo njihov naglas in hitrost govora. Še v hribih hitro govorijo. No Robiju je uspelo še med plezanjem fotografirat!

Sama smer je zelo lepa, z enim delčkom, kjer se je potrebno pomartrati, a ko imaš na voljo samo pot navzgor, ni nič nemogoče. Brez dobre volje pa se seveda ničesar ne lotimo. 

Skala se mi ni zdela pretirano krušljiva, je pa seveda potrebno biti pazljiv. Štanti so navrtani, vmesno varovanje pa je bolj savinjsko opremljeno, zato smo si pomagali kdaj pa kdaj s kakšnim frendom. Zato pa jih imamo ane  

Za vsakim preplezanim metrom so se vedno bolj vztrajno oglašali naši želodčki in na vrhu smo si končno privoščili zaslužen sendvič.  in prelep razgled.

Sledil je še sestop, malo peš, trije abzajli in nato spet šodrovanje po šodru. Od bivaka smo jo nato mahnili proti avtu in veselo domov. Od obeh prvošolčkov en veeeeliiiik hvala Robiju za tole lepo turo!

Oba Dolenjca sva šla v petek zvečer spat na Pasterco. Po uri in pol spanja sva se dvignila 1000m do bivaka pod S steno in odložila šotor in ostalo kramo.

Že malo pozno sva vstopila  v ozebnik. Spodnjih 100m se imenuje kanon futr se mi zdi – je jasno zakaj. Po ozebniku so leteli kamni, led, sneg, ruzaki, gurtne, Avstrijci imajo čist preveč robe.

Zadnje tri cuge sva se varovala, težave okoli M3, gnil sneg, veliko vode, krušljiva skala. Od škrbine je še 10min do vrha, ki je bil žal v megli.

Spustila sva se 1700m mimo Adlersrueja do Ledenika in potem 1000m vzpona nazaj do bivaka. 

 Šotor, večerja, spanje. Naslednji dan šajba. Plan je bil zlest še eno grapo, pa je potegnil en plaz in sva se odločila za sestop.

Dolg pohod po ledeniku in pir na izhodišču. Trenutno so super razmere v smeri Mayer rampe.

Z Domnom in Matijo smo šli v petek zvečer v Veliko dnino. Noč prespana na snegu je bila polna zvezd, tako da je bil kar greh zapret oči.

Zjutraj smo z zatrepa Velike Dnine zavili v levo na Veliko Ponco. Dva kamina sta postregla s težavami do II stopnje.

Ko smo se vrnili v zatrep do naših stvari, smo se razšli - Matija je šel nazaj v Krnico, z Domnom pa po zahodnem grebenu na Oltar. Do zadnjega kotička napolnjena nahrbtika sta pošteno otežila vzpon, zato sva se tu pa tam tudi povarovala. Sledil je sestop do Grla, nad katerim je še nekaj snega in nato naprej proti bivaku II. Rokavski ozebnik se je pokazal v zaliti obliki, zato za naslednji dan ni bilo dvomov.

Po še eni zvezdnati noči, se je ozebnik res izkazal. Iz Rokavske Škrbine (2515 m) se je razkril razgled na greben Rokav - Škrlatica (Financarji se ne hecajo). Domen je viške energije pokuril na Visoki Rokav, jaz pa sem se raje vrnil na travnik in prebral nekaj strani študijske literature. Na koncu ture je sledil le še (verjetno) najdaljši spust po melišču pri nas, v Vrata.