Dan po gorskem maratonu 4. občin sem si zaželel dokončnega uničenja nožic, zato smo bili domenjeni Petra, Stari in jaz za plezarijo na Vršiču. Starega je zvila bolezen, tako da sva se s Petro sama zapeljala do prelaza. V načrtu sva imela Severni raz Male Mojstrovke, a sva zaradi sonca in številnih navez kmalu spremenila načrte in zavila v Košir - Brelih. Smer namreč poteka v S steni NŠG-ja (beri kot: hladovina ), pa še lepa je , pa še nobene naveze ni bilo v njej . Skratka super dan, sedaj pa doma zdravim musklfiber .

 

Danes se nas je 7 tečajnikov (Kaja, Neli, Eva, Anže, Grega, Blaž, jaz) odpeljali v Vipavo na steber in splezali smer Steber.... vsi smo bili danes prvič...lepo, za sprostitev.

Da že nismo bili doma

Leto se je zavrtelo in z njim prvomajska, že kar tradicionalna, Provansa. Letos nas je zaneslo, kamor do sedaj Železničarji še niso šli plezat. No, jaz tako ali tako nisem vedela kam se gre, dokler nisem bila tam. Sem se samo priključila, tečajnica, ker sem si zaželela videt kako zgleda enotedenska plezarija.
Šli smo v Var, francoski departma, ki leži v južnem delu regije Provansa-Alpe-Azurna obala ob Sredozemskem morju. Na pot smo se odpravili z avtomobili, preko Padske nižine in do naše "štant baze". Le-ta je bila kamp Les Blimouses, kaj pomeni, ne znam napisat, ker ne razumem francosko, me pa spominja na neke modre miši. Kamp se nahaja v bližini vasi Callas, skrit med drevesi. Poleg invazije Slovencev v treh dneh (od petka do nedelje), so kamp oblegale tudi žabe, ki so nam vsako noč postregle s svojim žabjim spevom.

 

Spomladanski topel veter Mediterana, prepleten z vonjem provansalskih zelišč, je »frikanju« dodal še nekaj več užitka. Vreme nam je bilo skozi teden bolj ali manj naklonjeno. Imeli smo le en sodni dan, ponedeljek, ko je dež preplavil kamp, in je pred Gitinim šotorom povzročil manjši slap, ki se je naprej spremenil v manjši potok in le-ta stekel pod šotor. Ampak, kakopak, takrat ni bil dan za lenarjenje, ki je bilo tudi skoraj nemogoče, ko pa je imel vsak drug šotor jezero v spalnicah, temveč je bil namenjen obisku Decatlona, v mestu Draguignan. Dan je le nekako minil, z vmesnim postavljanjem strehe za kuhinjo, in sedenjem na mini kamp stolih (Gita na sestavljivi pručki) ob čaju, hrani ...
Sledili so sončni dnevi, ki smo jih v celoti izkoriščali za plezanje ali druge aktivnosti, kot je npr. Marta uživala v kolesarjenju, ob večerih pa smo se posedli ob pivu, vinu ali čemu drugemu, največkrat kar pred Požgajevim kombi hotelom, in kakšno rekli pred spanjem. Občasno je beseda stekla preglasno, saj smo na plano iz kamp hišice pregnali francosko gospo, ki naj bi se prišla spočit po napornem šihtu.
Jutra smo pričeli z obredom kave. Marta, Robi in jaz smo se zbujali pred ostalimi in po jutranji "negi", pristavili na kuhalnik vodo. Postopoma se nam je kdo pridružil, predvsem Zvone, ko je bil namenjen do kopalnice, je povprašal, "a je še kaj kave?" in prinesel dve šalci (še za Matejo). Kavi je sledil zajtrk, nato pa gas do plezališča.
Vsak dan smo obiskali drugo plezališče, in sicer Chautedouble (Les Marinouns), Massif de l'Esterel (Pilier de Soleil), Verdon Gorge (Felines), Massif de l'Esterel (Pic du Perthus) in Massif de l'Esterel (Gorges du Blavet). Vsako je bilo po svoje super, skala dobra, nikjer krušljiva. Vodniček, katerega je Robi vzel iz ferajna lepo opisuje plezališča in smeri, katerim so še dodani simboli, da veš na kaj moraš biti pripravljen in v kateri smeri je potrebno nekoliko "potelovaditi".

Plezališče Pilier de Soleil leži blizu morja, natančneje nad morjem. Tako imaš, ko preplezaš smer nekje do polovice, možnost ozreti se naokoli in naužiti lepih razgledov ter nadihati morskega zraka Tukaj sem se pobližje spoznala z granitom, skala je bila razčlenjena in se je dalo lepo plezat. Moji prvi predsodki, ko sem pogledala granit in si mislila, da tole pa mora drseti pod nogami, so se na koncu izkazali za napačne.

Verdon Gorge je bil sicer nekoliko bolj oddaljen, a se je splačalo peljati tako daleč, ker smo imeli možnost peljati se nad kanjonom, in opazovati lepoto narave. V kanjonu so tudi smeri za plezanje, a se jih nismo dotaknili. Smeri se pričnejo z abzajlom navzdol, kjer dosežeš -40 m, -60 m, tudi do -160 m. Ko prispeš na začetek smeri v steni, je potrebno le še gor. Če pa ne gre ... hmm ... pa preostanek dneva preživiš ob ždenju nad reko v srcu kanjona. Tako, da smo se mi napotili kar v sektor Felines. Ni kaj, plezanje je bilo brez pretiranih naporov. Smeri lepe, skala kompaktna. Plevnikovi otroci so me lepo presenetili, višina jih prav nič ne gane, da bi se je kaj ustrašili, medtem ko plezajo. Kapo dol.

V petek smo se z Robijem, Janijem in Gito odpeljali do plezališča Pic du Perthus. Skalnati vrh, obkrožen s parkom, le poredko obljuden, kot je pisalo v vodničku. In še res je. Avto je bilo potrebno parkirati pred rampo, nato pa se sprehoditi naprej po cesti. Le nekaj deset metrov za rampo se je populacija ljudi s pikniki zaključila in ostali smo sami, vmes je pripeljal le en avto, verjetno z upravitelji parka. Park je vreden obiska, predvsem za nekoga, ki ima rad mir in tišino. Potrebovali smo kar uro in pol dostopa do stene, ampak le zaradi nas samih, ker smo si vzeli čas za zganjanje turizma. Pač je bilo treba posneti nekaj fotk. Gomazenje čez trnje in ostalo grmičevje se je po nekaj desetih metrih končno končalo in prispeli smo na vrh pod steno.
V celem dnevu pa smo splezali le tri do štiri smeri, ker je bilo nekoliko bolj hladno zaradi vetra. Seveda je bilo potrebno zlesti smer pod imenom "Profit au Tyrol" (to pa še razumem). Tudi mene je zanimalo kakšna je, ker jo je Gita velikokrat omenjala, in katera je bila razlog obiska tega plezališča. In ja, kot pravi vodniček, "Classic!", smer je super. Sicer me je začetek nekoliko presenetil, ker sem v prvem metru oziroma že prvem stopu kar pristala nazaj na tleh. Ups ... Pod vrhom smer nekoliko visi, a je polna šalc, s katerimi se dobro rokuješ. Vrh pa ... 360 stopinj razgleda! Mi je bilo že skoraj žal, da ne kadim, da bi si na vrhu prižgala kakšen cigaret. Vmes v smeri sem imela priložnost, da bi dobila frenda, ki je bil zagačen v steni. Vendar mi ga ni uspelo potegniti ven, in sem to delo prepustila kar Janiju.
Po dolgem dnevu, vsi lačni, nas je v kampu čakala zelenjavna čorba Marte, Marta hvala, bila je res dobra, in potešila tudi najbolj glasne želodce.
Zadnji dan, sobota, je bila za večino dan pospravljanja in pakiranja ter odhoda proti domu, tisti, ki smo vztrajali do zadnjega dne pa smo šli do plezališča Gorges du Blavet. Zanj smo potrebovali spet kar nekaj časa, ker nismo našli dostopa od parkirišča pa do izhodiščne točke plezanja. Vmes sta se Robi in Jani abzajlala, da bi našla smeri. Jani je prišel nazaj gor, medtem ko je Robi naredil cel krog okoli sten in našel našo željeno steno. Ta dan pa smo šli končno plezati še s skupino deklet (avto Borja, Neža, Simona in Meta), ki so med tednom vsak dan nekako poniknile do večera. Že takoj na začetku nas je ujela manjša ploha, ki pa res ni dala veliko od sebe, saj je bila skala v nekaj minutah nazaj suha. Poplezali smo par smeri in se nato odpravili nazaj proti kampu, s postankom v drugem, večjem Decatlonu, za zaključek dopusta. Zvečer smo si pripravili večerjo makaronov, nato pa je sledilo pakiranje. Pospravili smo vse po hitrem postopku, čim več naložili v avte, zato da smo naslednje jutro zložili le še šotore in kakšne ostale drobnarije.
Zjutraj smo se odpravili proti domu. Z nekaj postanki smo prispeli v Slovenijo v pozno popoldanskih urah, vsak po svoje pa je zaključil svoj dan ...

Povzetek in zaključek... ju ni ... Bilo je super ...

Kot je bilo že napisano, smo v soboto plezali v Mrzli gori smer Avrikelj. Z mano na vrvi je bil Anže a.k.a. Stari . Smer je lepa, fajn nabita in kratka. Ravno prav za te dni, ko ploh prežijo za vsakim vogalom .

 

    

V soboto smo se dve navezi (Robi, Grega, Blaž) in (Poli, Anže) odpravili v Kamniško-Savinjske Alpe. Podali smo se v smer Avrikelj, ki leži v južni steni Mrzle gore. Dostopa ni veliko, se pa vseeno zadihaš, če vodi Poli.  Smer je lahka (IV+/III-IV), dolga okoli 150m, za kar smo porabili okoli 2 uri. Na nekaterih odsekih je bila smer še nekoliko mokra, nekaj je bili tudi krušljive skale in naloženega kamenja.

Smer je v celoti dobro opremljena s klini, tako za vmesno varovanje, kot za postavljanje sidrišč. Potrebovali smo samo nekaj zatičev, frenda in en klin, ki sem ga izbil z mojim novim kladivom.

 

V planu smo imeli splezati še smer v Frenkovih ploščah, vendar smo se zaradi vremenskih razmer odločili za sestop in na Okrešlju rajše spili zasluženo pivo.