Malo pozno a vendar . V nedeljo po izpitih smo peljali novo pečene pripravnike plezat. Z mano na vrvi sta bili Eva in Neli, podali smo se v Humar - Škarja. Punci sta spoznali, da je plezanje v steni malce drugačno od plezanja v plezališču. Malo ju je tudi "navijalo" v roke zaradi izbijanja klinov, ki sem jih pač zabil z velikim Z, haha. Punci sta se izkazali in upam, da tudi uživali v ambientu in vremenu . Bil je lep zaključek izpitnega obdobja .

 

    

Letos smo si za praktični izpit letošnje alpinistične šole sposodili poligon GRS Kamnik v Kurji dolini. Na petih delovnih točkah je izpit opravljalo 21 tečajnikov. Med tem, ko smo nosilci posameznih točk odločali ali smo bili z delom tečajnikov zadovoljni ali ne, so nam tečajniki pripravili piknik. Naslednji dan smo tiste tečajnike, ki imajo preveč časa in ga lahko zabijejo za tako nekoristne aktivnosti, kot je alpinizem, peljali v hribe. Takšnih tečajnikov je bilo 9. Razpršili smo se po Koglu, JV steni Planjave in Staničevem vrhu.

 

Na drugega maja dan sva se z Jašo spravila pogledat Z steno Storžiča. Glede na opis ponuja lepo plezanje v dobri skali in tako tudi dejansko je. Moram priznat, da sem bil precej presenečen na lepoto prehodov in kvaliteto skale. Sicer svedri v smeri malo kazijo vse skupaj ampak "šta je, tu je" kakor bi se reklo v starih časih . Plezala sva pa kombinacijo Direktne in Lojzkove smeri. Bilo je fajn. Za konec sva skočila še na vrh Storžiča in čez Škarjev rob nazaj v dolino.

 

   

Z Metkom sva del praznikov preživela v Dolomitih nad Cortino. Napoved je obetala lepo vreme in nisva bila razočarana. Oba dneva je bilo sonce in jasno nebo, skala skuha in topla, pod stenami in na dostopu sicer nekaj snega ampak ne preveč. Sončna krema je prišla kar prav . Tako sva v dveh dneh splezala štiri smeri in uživala v super skali. Neke gužve ni bilo opaziti , samo v soboto je bila še ena naveza v sosednji steni, pa nekaj posameznikov se je sprehajalo po ferati na Col de Bois. Skratka super je bilo .

 

            

 

V soboto sva z Lukom zlezla Slovensko smer v Severni steni Triglava.Razmere so bile,glede na klavrno višino snežne odeje, nad pričakovanji.Smer postreže z več skalnimi skoki med njimi trije malo bolj tečni in  razgibano plezarijo,sneg,skala,led.Napredovala sva hitro,v skoku pri Belih platah sva  prehitela navezo,nato po Bučerjevi steni čez zadnji daljši skok v Slove
nsko grapo,za njo pa po (staroslavnem) Prevčevem iztopu na vrhu stene iztopila ob 10.30.Na toplih sončnih žarkih sva pojedla vsak svoj sendvič za tovariša,ter zatem preko Kotla gazila do Staničevega doma,od tu sva skočila še na Begunjski vrh,2460 mnv.

Sestop čez prag v dolino za Cmirom, nama je vzel kar nekaj časa,saj sva se zaradi slabih razmer in nepoznavanja terena večkrat zaplezala.Teren pa je izgleda zelo dobro poznalo neko mače,takozvani Triglavski maček,njegove sledi sva gledala že z Begunjskega vrha,iz začetka sva jih sekala in zahajala v težave,na koncu sva se vdala njegovi orientacijski premoči in sva jim sledila skoraj celo pot do avta.

Za likof  pa še skok na zasluženo pivo v Mojstrano.

 

Naj za na konec povzamem besede Tineta Miheliča:"Našemu plezalcu pomeni vzpon čez Slovensko smer dolžnost,ki izhaja iz notranje nuje.Plezati Slovensko smer je tako kot...no,denimo,brati Prešerna".