Včeraj, 25. 9. sva z Boštjanom (AO Radovljica) plezala v Steni. Stari frend Boštjan me je prosil, da bi rad kaj zlezel tudi naprej, ker se je celo sezono "šlepal", pa sva šla v smer zmerne težavnosti, kjer ni šodra, z logično linijo, dobro skalo in opremljenostjo (mal PRja ), torej Bavarsko (IV+, 500m) z Cimer Janovim izstopom. Boštjan si je vzel cajt, zato sva lezla kar dolgo, a sva bila še vedno z mrakom v dolini. Kar pa je presenetljivo, je dejstvo, da sva bila v Steni sama (!!). Prav zares, nikjer ni bilo slišati kakih povelj ali petja klinov. Res je po koledarju malo pozno za velike severne stene, a so bile temperature čisto znosne, zeblo v prste ni, stena je bila suha, dan pa čudovit za plezanje. Ker se vreme, kot kaže, še nekaj časa ne bo spremenilo, še ni prepozno za take hece. Slikc pa tokrat žal ni.

Priporočam!

Zadnji dan poletja (četrtek) sva z Vilijem porabila za obisk Velikega Oltarja. Dopoldan so bile temperature že precej jesenske:) Pristopila sva skozi Veliko Dnino in res kakor koli se obrne je do stene 4 ure (po alpinističnih, ne planinskih časovnicah). Strmo melišče na koncu Dnine ti kar požene kri po žilah (verjetno bolje ko je zasnežena).

Mihelič je opisu poteka smeri namenil slabe štiri vrstice, tako da pusti kanček negotovosti. Iz zatrepa je potrebno izbrati najširši žleb, ki pelje proti škrbini. Ko pridemo do prvega plezalnega dela (ki je tehnično najtežavnejši, ampak nudi odlično skalo) hitro opazimo nekaj klinov. Naprej do grebena in še nekaj metrov po njemu so oprijemi bolj nesigurni, potem pa se res začne uživancija na grebenu, ki pa se hitro konča na vrhu. Kjer je težje se najdejo klini, ampak najin štik je ostal v rucaku do vrha. Na celem grebenu težave ne presegajo II stopnje.

Na vrhu sva uživala v samoti in malo skrajšanih razgledih, ker so se že začele zbirati meglice. Za navzdol sva naredila tri kratke abzajle, ki so že delno pripravljeni (en klin). Malo nama je bilo žal, da sva "branala" tolko opreme gor - dovolj bi bila vodniška vrv (30m),...

Edinega drugega obiskovalca sva po celem dnevu videla šele 5 m pred avtom. Na ta konec se bom nedvomno še vrnil!

Tokrat sva se Primožem podala v Jalovec in sicer Severovzhodni raz. V spodnjem delu  do kegljišča nisva dostopila po Hornovi oz. običajno, ampak sva izbrala bolj direktno varianto, kjer se leze en IV in en V+ cug. V cug V+ direktno vstopas pri manjsi lopi in po 15 metrih prečiš v 10 metrsko precnico in potem  se 10 metrov gor po kaminu in potem se kar na enkrat znajdes na ogromnem kegljišču. Vmes je pa se en stant narejen iz enega frenda, ki  je isti kot frend v zadnjem cugu raza pa se neke rumene gurtne visijo dol. Raz je lep, skala je kar kompaktna vendar, ko ga plezas, ni tako izrazit kot ce ga gledas iz doline. Ves cas se potikas malo po severni oz. zahodni strani razu. Comicijeva precnica je lepa in ne prevec tezka.  No pa smo pri zadnjem cugu  V A1. Ta zadnji cug je meni osebno bil kar tezak za to oceno. Jaz bi ga ocenil tam VI+ sem pogledal malo naokoli tudi o VII je govora. Za Odlom ne vem ce igra kaksno vlogo, ker sem plezal direktno gor mimo njega, razen ce se je dalo prej na tistem odlomu kaj počivati? No v bistvu sta tezka zadnja 2 metra  400 metrske smeri.  Potem sva rabila do vrha se ene 40 minut. Plezala sva 5 ur za vse skupaj od bajte do bajte pa ene 9 ur. Na vrhu sva bila ze v krepki megli in vetru. Potem cez Kotovo sedlo v Tamar do bajte na Cokto.

Ob šestih zjutraj smo se dobili na Grudi. Z načelnikom sva bila zmenjena, da za mojo izpitno turo za starejšo pripravnico splezava Debelakovo v Veliki Mojstrovki. Ker eden ni nobeden in sta dva premalo za žur, pa ker se je obetal lep dan in je treba izkoristiti priložnosti poletja, sta šla zraven še Mare in Poli, ki sta jo mahnila v Malo Mojstrovko. Dostop je sicer res nekoliko daljši, vendar ne posebno zahteven, če le udeneš pravi prehod, ki te pripelje na gruščnato gredo pod steno. Žreb je določil, da je Robi dobil prvi raztežaj in s tem tudi večino šodrastih in orientacijsko bolj zahtevnih raztežajev v odprti steni, meni pa so pripadli plezalsko lepši, vključno s crux-om, ki upravičuje svojo oceno. Ker sva krajše raztežaje združevala, je Robi nabijal kline, kot že dolgo ne, meni pa je začuda uspelo najti vsa sidrišča. Smer je dovolj dobro opremljena, tudi skica in opis v Miheliču sta korektna, velja pa pobrskati še za kakšno skico na internetu. Sem in tja te preseneti kaka večja skala, ki jo sila gravitacije vabi v dolino, vendar se z višino kompaktnost le izboljšuje, čudoviti so zlasti zadnji raztežaji, kjer o krušljivosti ni ne duha ne sluha. Presenetilo naju je, da sva bila v steni sama, spremljala naju je le slovenska domača glasba, ki ji ni bilo moč uiti vse do vrha smeri. Po slabih šestih urah plezanja naju je na vrhu pozdravilo sonce, Robi mi je dal roko, in rekel, da je bilo dobro, kar pomeni, da je izpit položen. Na Vršiču sta naju fanta pričakala s picami, turo pa smo zaključili na Jesenicah z radlerji in kapučinom. Lepa smer in lep dan, upam, da Robiju na koncu le ni bilo žal, da je moral (spet) zgodaj vstati.

Včeraj sva z Rambotom plezala v Mali Mojstrovki in sicer kombinacijo Variante variante S raza in S raz, ki pobere vse najlepše od obeh smeri. Spodaj že v prvem raztežaju plezaš strmo štirico, ki se v drugem raztežaju nadaljuje, potem pa se konec tretjega raztežaja priključiš S razu - ravno pod najlepšim delom . Smer krasi dobra skala in dobre možnosti varovanja s kolegi . Po razu sva nadaljevala vse do njegovega vrha in potem udobno sestopila po poti do NŠG-ja in po južnih pobočjih na Vršič. Dan je bil super, plezarija pa tudi . Še Rambo je vriskal od veselja . Aja, smer priporočava vsem, ki bi se radi izučili uporabe metuljev a.k.a. frendov a.k.a. prijateljev a.k.a. kolegov .