V soboto 23. aprila smo zarana odrinili na desetdnevno bolgarijado. Z Majo sta se nama pridružila še Blaž in Sandra. Avto je bil poln, pa smo šli. Cesta bratstva in edinstva je minila dokaj hitro s ceglom na gasu, potem pa se je začel slalom med luknjami po stranskih cestah. Že pred prihodom na ciljno destinacijo je bilo ozreti kar nekaj plezalnih poligonov, pa smo se komaj zadržali in nadaljevali v Vratsa.

Sprva nič posebnega, ko pa smo zavili v dolino proti Zgorigradu, pa se je z vsakim metrom bolj odpiral pogled na ostenje. Šotori lokalnih plezalcev so bili prosto posejani po celotnem območju. Tudi mi smo si izbrali svojo parcelo, ki pa smo jo že naslednji dan zapustili zaradi vetrovne lege. Drug dan smo se prestavli in ukradli zemljo lokalcem, kateri so nas nafilali z informacijami, v vodničke dodali zvezdice in poskrbeli za toploto. Kuri se namreč vedno in povsod.

Po vikendu so se lokalci razgubili, izjema je bil le Vučko, naš novo pridruženi član, vodič, prevajalec, jutranji budnik, vremenar,...

Postali smo plezalni razvajenci, spanje do sončnih žarkov, pa kafe, pol zajtrk ob ognju s popečenimi kruhki na žerjavci.

Ja, sej smo tud plezal. Z Majo sva šla celo prevert bigwall s 400m vertikale. Čiste. Izbrala sva smer Narodna armija, pa so jo lokalci odsvetoval, ker jo še nihče od njih ni lezel. Njihov predlog je bil Vinkelit. Pa sva po dveh cugih obrnila, ker je čas tekel, midva pa nikamor. Pa težko je blo, pa stari klini napol zabiti, pa psiha na začetku sezone. Sicer sva zlezla najtežji del smeri prosto (VII-), sicer V+ A0. Kasneje sva izvedela, da je to najlažja smer v tem delu stene.

V bigwall se nismo več podajali, je blo preveč lepih smeri od 100 do 150m s krajšim dostopom. Tako smo plezali do tri smeri na dan v kompaktni skali, sicer navrtane smeri s priporočljivimi oreščki in prijatelji (kot prevede stric Google).

V sredo, ko je bil napovedan dež (imeli smo live weather report – Vučko's mama), nam je Vučko navigiral do Sofije (cilj wellness), spotoma pa peljal še v jamo, v samostan, v plezališče, pa na najboljšo trad večerjo. Life was good again.

V četrtek smo šli potipat neko manjše plezališče, potem pa spat v mongolske šotore (jurte), seveda kolega od Vučkota. Zraven pa živo pivo, pa meso z žara.

Naslednji dan smo šli v plezališče Lakatnik. Fenomenalno plezališče kot kraški rob, smeri okol 200, višine do 30m, vseh težav. Škoda da je bila nebeška osvežitev prerana, visenje v previsih pa nam ni dišalo, sploh brez vodnička. Vučkota vprašamo po ocenah, pa le skomigne five, six, maybe seven. Pa smo imel hitr 5,6 ali 7 pirov v rit.

Usoda nas je znova prikovala v Vratsa. Sledilo je še dvodnevno plezanje po ustaljenem urniku.

V ponedeljek na dan odhoda pa dež, da je blo lažje it domov. Upam, da se nadaljuje.

Včeraj sem si zamislil, da bi šel tudi jaz potipat gorsko skalo. Ker se bliža skupna tura sem prišel na idejo, da bi šel pogledat razmere v Belih vodah. Za kompanjona sem dobil Janija in Domna in danes ob 6h smo odrinili iz Ljubljane. Dostop se je kar vlekel potem smo malo plezali nato pa se je še bolj vlekel sestop. Ampak, dan je bil idealen dostop do Visoke police je bil kopen. Prav tako tudi sestop z izjemo dveh flik snegca. Direttissima pa kot vedno, suha, lepa, kompaktna. Za razliko od mojega zadnjega obiska je sedaj opremljena s sidrišči za spust. Na vrhu je sledila malica sončenje in razgledovanje. Okoli bivaka je še kar dobro zasneženo in seveda vsi vstopi v okoliške smeri tudi. Ko smo prišli do avta se je že pooblačilo in kmalu so padle prve kaplje dežja.

Za ta naš praznik dela je bilo potrebno zarana pognat na Ljubelj. Tokrat je bil poleg mene in Mojce zraven še Brane. Zapodili smo se v Neznano smer, ki je v vrhnjem delu ponudila res lepo plezanje v kompaktni skali. Sicer je bilo malo hladneje kot pred dnevi, smo se pa ogrevali z zabijanjem in izbijanjem klinov. Jah, kaj češ, mladino je treba nekako zamotit. Skratka fajn smer za vplezavanje.

Včeraj smo se Primož, Mojca in jst odpravili na Ljubelj pogledat smer Anderle - Šterling. To je solidna, neopremljena smer, primerna za vplezavanje in pretegovanje udov, zato je bilo potrebno v duhu praznika zabiti kak klin ali štiri. Ob prihodu so nas pozdravili oblaki, ki pa so začuda počakali s svojim jokom vse do našega odhoda , za kar jim bomo večno hvaležni. Primož se je v svoji prvi hribovski smeri dobro odrezal, razočaral ga je edino zaključni del smeri, ki je klasično podrt. Se bo že navadil siromak, kaj pa hoče drugega .

V času pirhov, šunke in hrena smo se Rambo, Busanc, Mojca in jst zakadili na Grossglockner. Vsi smo že nekaj časa debatirali o južnem grebenu in končno smo se napravli in šli. Vreme je obetalo dobre razmere in dobre so tudi bile. Okus je malo pokvarilo spoznanje, da je zimska soba zaklenjena in ni odprta, tako kot to oglašujejo na spletu. Prvi dan smo tako prihropli do štrudl koče, tam prespali, naslednji dan pa zarana zastavili proti vstopu na greben. Spodnji del je dokaj nepregleden in neprivlačen, je zato zgornji toliko lepši in plezljiv. Po kakih 4 urah smo na vrhu poslušali Čehe, gledali gvidote in uživali v razgledih.