Danes smo zavili v Papijeve konce, da bi poskusili suho orodjariti. Bili smo trije plezači in en tekač. Dasiravno ni nihče od nas mojster obrti, smo se vseeno pogumno borili z luknjicami in poličkami in zajedicami ob škripajočih zvokih derez, cepinov in našega stokanja. Temperature pa bolj za frikat kot orodjarit .

Včeraj sva z Mojco zavila do Kotečnika in uživala v sončnem in toplem vremenu. Najprvo sva bila bolj kot ne osamljena, proti poldnevu pa se je nabralo kar nekaj navez. Uživali smo v Pisanem svetu in se čudili pomladnim temperaturam sredi januarja .

Ta vikend je kar nekaj Železničarjev pikalo po Maltatalskih slapovih. Danes smo se v led zapodili Boštjan, Mathieu, Jirži in jaz. Boštjan in Mathieu sta splezala slap Wintasun, z Jiržijem pa sva si izbrala lažji in daljši Stannerbach. Led je bil dober, le vode je bilo kar precej kar v tako položnem slapu kot je Stannerbach niti ni moteče. Na srečo tudi gužve ni bilo. Upam, da zime še ni konec in da bo mraz še pokazal zobe sicer se ledu slabo piše.

Jugozahodnik nas je pregnal na senčno stran Alp kjer se je obetalo lepše vreme. Predvidevanja so se izkazala za pravilna takoj ko smo se zapeljali skozi Karavanški tunel. Klabči je vzel v roke zemljevid in avto smo obrnili v smer kjer je kazalo na dobro vreme in kolikor toliko ugodne razmere. Cilj je bil 2591m visoki Gmeineck. Z avtom smo se pripeljali do parkirišča pred zapornico (približno 1200m). Od tu smo po gozdni poti še kar nekaj časa pešačili predno je snežna odeja narasla na smučkam zadovoljivo raven. Potem pa so bile razmere z vsakim višinskim metrom boljše. Tudi vreme je bilo kar zadovoljivo. Uspeli smo ujeti celo nekaj sonca. Zadnjih 250 višinskih metrov smo križ na vrhu iskali v megli. Smuka je bila temu primerna. V začetku iskanje prave smeri v megli nato smuka po suhem snegu s tanko kložo nato nekoliko moker sneg na trdi podlagi in nižje samo še južen sneg do gozdne ceste kjer smo si smučke spet oprtali na nahrbtnike in jih v mraku prinesli do avta.

Nekaj Železničarjev se nas je v družbi Rašičanov odpravilo na krajše Novoletne počitnice na Hvar. Po dolgem obdobju mokrega vremena v Sloveniji smo bili končno obdarjeni s sončnimi dnevi katere so nekateri izkoristili za sprehode in okrevanje drugi pa za plezanje, ki je bilo, kot vedno, prava uživancija. Le vstopnina v plezališče, s katero se še vedno ne morem sprijazniti, morda pusti grenak priokus.