Kaj se dogaja

Včeraj smo se odpravili iskat led v Avstrijo, natančneje v Maltatal. Lahko bi rekli, da smo imeli pravo malo skupno turo. Že pred prihodom smo se nekako odločili, da bi bil za nas zelo zanimiv slap Strannerbach ( WI 3 ), to pa predvsem zaradi svoje dolžine 550 metrov. Po ocenitvi razmer smo se odpravili v to dolgooo in zelo lepo smer. Slap je dovolj širok in ledu je dovolj, tako da pri plezanju nismo ovirali drug drugega. Sam slap večinoma ni zahteven, razen dveh raztežajev, kjer naklonina po vodničku dosega do 85 stopinj. Ledu je sicer dovolj, a je predvsem zaradi zelo nizkih temperatur v zadnjih dneh, zelo steklen. Zaradi tega je potrebna previdnost tudi v manj strmih raztežajih. Na…

Janko, Martina, Tomaž in Robi smo danes turno smučali nad planino Pecol. Za razliko od včerajšnje ture tu nismo bili sami.  V bistvu je bilo na turi toliko ljudi, da jih niti približno nebi mogel prešteti. Na srečo je bilo vreme sončno kar je omogočalo lep razgled. Vsaj takrat ko nas ni v oči bičal močan in mrzel veter. Sama smuka pa je bila zanič. Po večini smo smučali po tanki predirajoči se skorji.

Turnosmučarske cije je kar težko izbirati saj se hitro začnejo ponavljati. Kot običajno sem izbiro prepustil Klabčiju, ki se pri izbiri nikdar ne ušteje. Za danes je izbral Ograde, 2087m visok hrib v bohinjskih hribih. Če odštejem duhamorno hojo po razriti cesti do planine Blato in po ta isti cesti potem spust do avta je bila tura naravnost fantastična. Odlične razmere v gozdnem delu ture in nato od planine Laz do vrha Ogradov so sovpadle z res lepim vremenom, ki nas je danes pozitivno presenetil. Glede na vremensko napoved sem namreč pričakoval precej več vetra in oblakov z občasnim sneženjem. Smučali smo Aleš, Mathieu in Robi.

Zaradi napovedanega močnega jugozahodnika in pooblačitve z zahoda je Aleš izbral zanimiv turni smuk na Bistriško špico, ki je eden od vrhov Pece. Pot nas je ves čas vodila po gozdu razen v zgornjem delu, ki je poraščen z ruševjem. Tu se napovedanemu jugozahodniku nismo mogli izogniti. Smuka je bila terenu primerna. V glavnem smo se prebijali skozi gozd. Pravi izziv, da se izogneš vsem smrekam. Vreme nam je ves čas dobro služilo, sa smo večji del ture opravili v soncu in tudi razgledi so bili res lepi. Na turi smo bili Aleš, Roso, Tadeja in jaz.

V soboto smo se Janko, Roso in jaz podali čez Zelenico na Vrtačo. Bil je še en idealen dan za turno smuko. Ponoči je zapadlo 10 do 15 cm snega zato smo morali biti na turi kar pazljivi. Da smo se izognili grapi pod Vrtačo in strmim pobočjem smo si za cilj izbrali greben zahodno od vrha Vrtače. Smuka je bila odlična razen nižje kjer je bil sneg že nekoliko moker.

V naših hribih nevarnost plazenja 4. stopnje in lep sončen dan kot naročen za turno smuko. Kaj hitro sem se odločil, da zna biti Dobrač kar prava izbira. Na hitro se nas je zbralo 6 Železničarjev in gas v Avstrijo. Kaj hitro smo ugotovili, da je bila izbira odlična. Žal se je za to turo odločilo tudi pol avstrijcev, a glede na vremensko napoved je bilo to nekako za pričakovati. Ves čas nas je spremljal pršič, ki ga je bilo spodaj nekoliko manj, a z višino ga je bilo vedno več. No ja, naklonina ture ravno ne zadošča, da bi ta pršič optimalno izkoristili. Tura je kljub temu postregla z lepimi razgledi, v zgornjem delu s pravimi zimskimi razmerami z mrazom in vetrom in nato spodaj s skoraj…

V deževni petek pred 14 dnevi smo z Maretom in Boštjanom lovili ravnotežje po mostovih v soteski Koritarice in v Desni grapi v Koritu, od česa več so nas odvrnili plazovi mokrega snega. Teden kasneje smo vajo ponovili, Mareta je zamenjala Jera, pred Desno grapo v Koritu pa smo se pomudili v Drugem slapu. V nedeljo sva z Boštjanom nadaljevala v Logarski; navdušil naju je ambient zgornjih Ivovcev, kjer sva zaradi zgodnje ure gužvo delala sama. V želji preplezati Slap pod Sušico sva se znašla v čudoviti ledeni zavesi-kaminu Slapu pod tunelom. Naslednji dan sva se prebudila v Martuljku (še ne povsem zbujena sva v soteski pod Spodnjim Martuljškim slapom morda zlezla Curek) ali…

No, pa mi je uspelo nekaj napisati. Prejšnjo nedeljo smo Mojca, Mare in jaz šli lezt slapove v logarski. Precej nesrečno zaporedje dogodkov je botrovalu temu, od iskanja slapu, čakanja in prepletanja navez ter gužve v Ivovcih, da smo na koncu zlezli le enega, po imenu Kristal. Slap, za katerega je v Kresalovem vodničku lepa ocena, v plezalnem logarske doline pa krepka štirica, se je bolj izkazalo slednje. Slab led v začetku in skalnat skok nas ni pustil ležerne, Mare pa je suvereno lezel kot prvi vse dobre tri in pol raztežaje dolg slap z nekaj grapice na začetku in koncu.