Kaj se dogaja

V času od 24. do 28. marca je na Zelenici potekal alpinistični tečaj zimske tehnike, ki smo se ga udeležili tudi trije Železničarji: David, Miha in jaz. Kljub neugodnim razmeram smo od njega odnesli maksimalno!         Sreda. Ob petih popoldne se zberemo na Ljubelju. Končno! Gremo na tečaj zimske tehnike. Osem nas je: inštruktorja Alen in Matej ter šest nadebudnih tečajnikov: Miha, David, Primož, Grega, Sebastjan in Jera. Oprtamo si težke nahrbtnike in se začnemo vzpenjati ob smučišču. Že kmalu z leve zaslišimo grmenje. Plazi. Nič kaj obetavno za začetek tečaja, katerega namen je plezanje. Hitro napredujemo, lovi nas noč, pod nogami pa se sneg udira krepko čez…

Prehod na poletni čas in nenormalno zgodnje vstajanje. A čas je tak, da je treba za dobro turno smuko žrtvovati nekaj najlepšega spanca. Ko si v Medvedjem dolu (pripeljali smo se še 2km nad zadnjo kmetijo) zapnemo smuči so vse jutranje muke pozabljene. Namenjeni smo bili na Vajnež, a nas je kmalu presenetil pogled proti gori, ki se je pred dnevi dodobra otresla snega. Spremenili smo cilj in odvili proti Stolu. Sneg je bil suh in dokaj trd. Tudi pobočja okrog Stola so se zadnji teden splazila, a snega je za enkrat za dobro turno smuko še dovolj. Čez škrbino in po južni strani je sneg že popustil pod pomladanskim soncem. Z vrha Stola nas je čakala odlična smuka skoraj do avta. Zadnjih nekaj…

V soboto sem bil tudi sam priča fenomenu naključja, saj se nas je 9 (in dva pridružena člana)  Železničarjev trlo pod isto malo steno na Vranskem. Verjetno zaradi napovedi in elegatnega dostopa. Zlezli večino smeri, ena je postala zanimiva, ker se je odlomil oprimek v ključu smeri in je sedaj za kakšno oceno težja. Danes popoldne sem imel v načrtu plezanje pod reško planino, pa vreme ni bilo nakljonjeno. Sem pa zjutraj šel na bicikl po zasavskih hribih in v Trbovljah, še po večjem fenomenu naključja, naletim na koga drugega, kot našega Silviota aka Ljegata na poti na skike tekmo v Prebold (ki jo je odkolesaril).

Danes smo se namenili na Stol, a neugoden jugozahodnik in megla sta nas zaustavila na sedlu Belščica. Zmogli smo še vzpon na Svačico nato počitek v zavetrju s pogledom na Kozjak in spust v Poden. Nebi vedel kaj je botrovalo takšni gneči. Mogoče samo zaradi popularnosti ture ali pa so bile drugod razmere manj ugodne. Smuka je bila v zgornjem delu zelo dobra. Kot bi se peljal po bolj razritem smučišču. Spodaj pa je bil sneg že precej južen a kljub temu kar dobro smučljiv. Kratka tura. Nekaj je pa le.

Danes sem v spremnstvu samega sebe zarana zaoral proti Begunjščici. Ob pol šestih sem štartal na Zelenici in sem jo mahnil proti Velikem vrhu v masivu Begunjščice. Na trenkute, še posebej na šentanskem plazu, se je malo prediralo čez kložo, zgoraj pa je bilo trdo, mestoma nekaj sipkega pršiča. Grapi sem le splezal, smuči pa pustil na razcepu, potem pa sviga svaga dol.

Trenutne razmere v hribih so takšne, da se je težko odločiti kam na turni smuk. Ali obstaja nevarnost plazenja zaradi napihanega snega ali je sneg južen ali pa skorjast. Včeraj smo se usedli v avto in na poti je padla odločitev, da gremo na Ojstrnik, ki leži v Karnijskih Alpah. Malo me je skrbela doooolga hoja po gozni cesti, a glede na to, da na hribu še nisem bil sem se s predlogom hitro strinjal. Za izhodišče smo izbrali 640m visoko vas Feistritz. Spodaj je bilo snega komaj dovolj, da so psi še lepo tekli. Snežna odeja se je na smučljivo debelino povečala šele nad 1000m. Nekje na 1500m pa je cesta pogledala iz gozda in kmalu se je pičel pravi kič. Nadaljevali smo po razglednem grebenu do…

Danes smo za tečajnike izvedli skupno turo na temo reševanje palega soplezalca in transport ponesrečenca. Lepo vreme in odličen poligon sta nudila optimalne pogoje za izvedbo ture. Najprej smo naredili prikaz vseh postopkov potem pa smo se razdelili v sedem skupin. Majhne skupine so omogočale, da so vsi tečajniki lahko izvedli prikazane postopke, nekateri tudi na višini pod polno obremenitvijo, kjer se dejansko občuti resnost izvajanja postopkov.

Danes sva s sodelavcem izkoristila lepo vreme in se popoldne odpeljala na Ljubelj. Cilj suho ruševje. Razmere so bile odlične. Ob zadnjem sneženju je zapadlo 15 do 20cm suhega snega, ki pa ga je sonce že malo omehčalo. V zgornjem delu je bilo kar nekaj pršiča, kjer pa je bil sneg spihan pa je bilo trdo. Srenači so prišli kar prav. Za enkrat je bila nevarnost plazov le pod stenami obsijanimi s soncem, zato sva se običajnemu prečenju izognila in ubrala varnejšo pot nekoliko nižje.