Kaj se dogaja

Včeraj sva z Boštjanom zlezla Direktno v Štajerski Rinki (VI/V, 600m). Dan je bil čudovit in zelo primeren za plezanje. Spodnji del je res dober in atraktiven, skala več ali manj zelo dobra. Izhod izpod streh in previsov, pod katere priplezaš, je res fenomenalen in ne moreš si kaj, da ne bi občudoval prvih plezalcev, v kakšen divji svet sta se podala in bila potem bogato nagrajena. Smer vsekakor upraviči svoje ime in ne okoliši kaj dosti okoli direktne linije. Ker nisva hotela, da bi tura izgubila na veličastnosti (glej Mihelič), sva zlezla tudi zgornji del, ki ga večina plezalcev menda izpusti in izpleza po polici levo na dveh tretjinah smeri. Z Miheličem se strinjam, če se leze…

Prva asociacija, ko sem se pripeljal v Ailefroide je bil Val di Mello, ki sem ga obiskal dve leti nazaj. Dolina na koncu sveta obdana z granitnimi stenami po katerih se spuščajo slapovi. Ailefroide leži v narodnem parku Ecrins v Haute-Alpes, Francija. Najbližji večji kraj je Briancon skozi katerega smo se pripeljali preko Italije in prelaza Montgenevre. Ailefroide je manjši kraj z velikim oziroma ogromnim avtokampom. Poleg avtokampa je tu še trgovina Spar, trgovina z gorniško in alpinistično opremo, še ena trgovinica, hiška z gorskimi vodniki, hiška s turističnimi informacijami, hotel in še nekaj hišic. V kampu sta nas že pričakala Luka in Maja, ki sta po potikanju po Avstriji in Švici…

Ko sem bil pješak đak aka nadebudni tečajec sva s Polikarpusom šla plezat Zahodni raz v Mali Mojstrovki in sem na poti gledal v NŠG gor pod previse neke pike in se čudval kaj (kje) ljudje lezejo, Poli pa ja to je Madona. In ko mi je Bošt že teden dni pred Dolimiti poslal ideje, se mi  zdelo vredno poskusit, sama smer pa ne tako silna kot izgleda od spodaj. Načeloma zelo lepa, z luknjami kot v Dolomitih, le z eno malo sitno prečko, kaj češ, nekaj mora začinit zadevo. Opis v golnarjevem Vršiču je kar pravi (le da je vmes kao ena šestica, ki pa je nisva našla), ocena tudi verjento kar prava, le štanti niso prav vrisani, pa sva si sama postregla. It was wunderschon ja.

Bošte si je za izpitno turo izbral Desno v Ojstrici (V+/V, 550m). Dan D je bil v nedeljo, 1.8. 2010. Stena je bila zjutraj videti zelo mokra, a to plezarije začuda ni kaj dosti motilo, tudi tam, kjer je bilo mokro, je skala groba in plezalniki lepo primejo tudi na mokrem. Sicer gre za smer samih prečk, ki turo podaljšajo vsaj za polovico glede na višinsko razliko, a tam, kjer gre smer navzgor, so raztežaji zelo lepi in skala odlična. Je pa treba priznati, da smer v zelo strmi in na videz težko prehodni steni najde lepe prehode. Izrazito grda sta le dva raztežaja, ki sta skupna z Modec-Režek in potekata po ozki, mestoma blatni in krušljivi rampi pod črnimi previsi, je pa izhod iz te rampe…

Večji del ekipe, ki je šla raziskovat v Ailefroide, se je vrnila domov. Prvi dan smo se navajali na granit v plezališču, naslednje dni pa smo lezli daljše opremljene smeri in osvojili Dome de neige des Ecrins (4015m). Maja in Luka sta nas zapustila v petek in do našega odhoda iz Francije osvojila še Mont Blanc (4810m). Vmes smo se šli še malo navadne turiste z ogledovanjem kulturne dediščine v Brianconu.

Doletela me je izjemna čast napisati poročilo o taboru našega ferajna v Dolomitih. Tabor se je uradno začel desetega julija v kampu Rocchetta (Cortina d'Ampezzo), čeprav smo skoraj vsak dan dobili še kakšnega zapoznelega prišleka. Vremenska napoved nam v prvih dneh ni obetala nič dobrega, zato so pesimisti že prvo noč na kup zbirali karte in različne družabne igre. Na koncu tabora smo ugotovili, da so se nas bogovi usmilili in nam podarili še lepše vreme kot je bilo lansko leto.   Vstajali smo zgodaj – okoli šeste ure zjutraj (haha, Juretova enačba je bila pa slednja: ura vstajanja = ura odhoda – 15min), pripravili opremo, pozajtrkovali, odvrgli bombo (Polijev citat :-P) in se…

Pretekli teden je potekal tabor našega ferajna v Dolomitih. Plezalo se je veliko, vreme je bilo v prvem delu tedna malo muhasto, v drugi polovici pa stabilno, tako da smo polno izkoristili dneve in plezali prav vsak dan. Tečajniki so bili pridni in zagnani, nekateri so plezali tudi naprej in kmalu smo se že morali boriti z njimi, da smo kak raztežaj lahko splezali v vodstvu. Prilagam nekaj slik za pokušino in vabim ostale, da natipkajo kake svoje vtise .

Mojca poroča v besedi, Miha pa v fotografiji, da je Komisija za alpinizem na Kamniškem sedlu organizirala alpinistični tečaj v kopni skali za začetnike, ki je potekal od srede 7. do nedelje 11. julija. Tečaja se je udeležilo kar 22 tečajnikov in mlajših pripravnikov, od tega na žalost vseh deklet samo 8 fantov, seveda pa tečaj ne bi potekal tako kot se za gre, če med tečajniki ne bi bilo prisotnih tudi šest Železničarjev: Miha, David, Aleksej, krotile pa smo jih Urša, Jera in Mojca. Več si lahko preberete tukaj.