Kaj se dogaja

Prejšnji teden smo z novimi tečajniki v Vipavi spoznavali tehnike športnega plezanja, ta vikend pa sva se tja odpravila z Zalo, in sicer v Nikolajevo smer (IV/II-III, 375m). Smer je bila sprva precej blatna in džungelska. Sledi plezanje v lepi skali pa malo sprehoda, na koncu pa spet nekaj plezanja. Vreme se je držalo, prav tako midva. Kljub temu sva sestopavala v temi. Romantika ob sončnem zahodu na vrhu je pač neprecenljiva.                     Več slik na http://picasaweb.google.com/miha.moskon/Nikolajeva#

Juhu. Pa se je začela smučarija. Smo šli na Malo Mojstrovko, ker smo se lahko kolikor toliko visoko pripeljali z avtom do prvega snega. Ja, to je sedlo Vršič. Potem pa gas proti v meglo zaviti Mali Mojstrovki. Vzpon je bil kar dober. Le razgleda ni bilo zaradi goste megle. Na poti navzdol pa je malo škrtalo pod smučmi, a nekateri deli so bili prav uživaški le megla nam je malo kvarila orientacijo in občutek za ravnotežje.  

V soboto, 6. 11. 2010 smo bili na prvi skupni turi alpinistične šole. Obiskali smo bohinjske hribe in se s planine Blato povzpeli na Prvi Vogel. Udeležba je bila dobra, vreme pa odlično. Dobro razpoloženje se je zvečer nadaljevalo v koči na Vogarju, kjer smo imeli sprejem.                        

Ker se je našim krajem fronta približevala z zahoda, smo iskali vzhodnejše destinacije in se tako odpravili v Kalnik. Plezališče je relativno veliko (cca. 120 smeri), kampiranje s tekočo vodo pa je mogoče v njegovi neposredni bližini (sicer se lahko spi tudi v Planinarskem domu, kjer odlično kuhajo). Prvi dan smo preživeli na smereh v okolici gradu, drugi dan pa smo plezali Zapadni greben (4c, 150m), za katerega se je izkazalo, da je večinoma lažji od tamkajšnjih markiranih poti. Ob naslednji fronti spet pridemo. Več pa na http://picasaweb.google.com/miha.moskon/Kalnik#  

Pa sva šla. Sama, ker je pač tako naneslo. Z Janezom sva se odločila, da si zaradi stalnih vremenskih neprilik v bolj severno ležečih plezalskih destinacijah za zaključek poletne plezarije privoščiva polna dva tedna sardinijskega sonca. In sva ga dobila. Z avtom do Trsta, potem pa na letalo in malo pred polnočjo (24. september) sva po dobri uri leta že pristala v Cagliariju. Prespala sva kar na letališču, tako da je bil strah, da naju bo kdo sredi noči preganjal, odveč.   Po noči, ki se je vsaj meni vlekla kot kurja čreva, sva šla z avtobusom v center Cagliarija, naprej pa z vlakom do Domusnovas. Železniška postaja v Domusnovas se nahaja nekaj kilometrov stran od mesta (ki je mene na…

Ker naši ledeniki pač niso dovolj dobri za nas, smo že ob treh zjutraj štartali proti Avstriji (konkretneje proti Kalsu). Na izhodišče smo prispeli še pred zoro in zato lahko še malo podremali po avtih. Potem pa mimo koče Stüdlhütte do roba ledenika pod južno steno Grossglocknerja, kjer smo na okoli 3000 metrih postavili šotore. Poli je imel najprej malo bolj teoritično predavanje, po predavanju pa smo se vsi skupaj dali v naveze in odpešačili na ledenik. Z Robijem sta demonstrirala reševanje padlega iz na videz 3-metrske razpoke, za katero se je kasneje izkazalo, da je precej globlja. V njej smo se v reševanju uspešno preizkusili še tečajniki. Sledil je malo bolj mrzel del ture. Ko je…

V nedeljo, 12.9. sva z Nejcem Mrakom (AO Radovljica) zlezla Bratovsko v Srebrnjaku (V+/IV+, 450m). Smer je zelo lepa, skala pa res izjemna. Večina varoval je že v skali, prav pa pridejo metulji in kak klin. Sidrišča so večinoma narejena, so pa kar daleč narazen in primerna za 60m vrv. Skica v Miheliču je kar OK, še boljša pa je na plezanje.net. Dan je bil izjemno lep, plezarija pa uživaška. Toplo priporočam.                

Prispeval: Anže Dobrilovič   Sobota, deset zjutraj, z Robijem pod steno Vežice. Nikjer žive duše. Večina smeri je bila odeta v temnejše odtenke, planirana Geršak-Grčar pa je oddajala še nekaj poletnih svetlih nians.  Vstop v smer sem hotel prestavit za par deset metrov nižje, pa Robiju ni blo všeč. Pa naj bo po njegovem, se nočem zamert Ferajnmajstru. V smer se požene Robi. Stil plezanja je že prilagodil jesenskim časom: par gibov, pa dih v roke. Ta stil sem prevzel tudi sam, vendar sem ga že v drugem raztežaju opustil. Nekje na sredi smeri naju končno najde sonce, vendar se z oblaki niso mogli zment, kdo bi gospodaril nebu. Skala v smeri je odlična, še celo mesta z II niso podrta.…