Rok Mihovec

Rok Mihovec

Smer se nahaja na Bananthi Mari Betta or BM Betta (Betta = hrib). 260 m, 7 raztežajev (5c/c+ - 6 svedrov in 3 BD frend, 5a - 5 svedrov, 5a - 3 svedri, 5a - 4 svedri, 4c - 3 svedri, 5a - 4 svedri in 5a+ - 3 svedri). Vsak raztežaj je dolg približno 40 m, za štant sta vedno navrtana po dva svedra in abzajl obroča. GPS koordinate: 12.563793, 77.382457. Parkira se pri Sri Bananthimari templju, dostop 40-50 min.

Legenda pravi, da je originalno smer leta 1995 navrtal lokalec Dinesh Kaigonhalli (od spodaj navzgor). Vsebovala je zgolj 17 svedrov (6 svedrov porabljenih za sidrišča), zadnji raztežaj je imel le en sveder! Do leta 2018 je zabeležila le 2 uspešni ponovitvi, zato so se odločili, da jo ponovno opremijo in sedaj vsebuje 28 svedrov + 14 za sidrišče. Po mojem mnenju kakšen dodaten sveder vseeno nebi škodil.

Ishaana (IND) in Baptista (FRA) sem spoznal na prejšnjih dveh plezalnih izletih v Raogudlu in Varlakondi. Proti njima zgledam v granitnih platah še povsem zelen. Ishaan je omenil, da je pred mesecem s Sohanom (najbolj zavzeti vrtalec v Bangaloreju) in Subujem že poskusil preplezati HL (na štajerca!), ampak jih je v 5 raztežaju ujela nevihta in posledično so morali abzajlati. Slike s tistega dneva so pritegnile mojo pozornost in skupaj smo se odločili, da poskusimo še enkrat. 

Razdelili smo se v dve ekipi: Naš avto je odšel v željeno smer, Sohan in njegov avto pa se je odpravil opremljati novo smer, 100 m bolj desno od naše. Za odhod smo se zmenili ob 6 uri, saj se je v Indiji s tistim dnevom (vsako soboto) ob 20 uri ponovno začel total lock down do ponedeljka ob 5 zjutraj.

Drama se je začela že takoj, saj je bilo Uber oz. Ola voznikov zelo malo ali pa so preklicali vožnjo. Tako smo štartali šele ob 7. Na poti smo se ustavili na hitrem zajtrku v najbolj zakotni vasici in se vsi trije skupaj napokali za 1 €. Moto Incredible India se je izkazal za pravilen za to državo, saj sem bil presenečen, da sem čez krožnik dobil plastično vrečko, na vrečko pa hrano (lenuhom se ne da pomivati).

Do smeri dostopaš po vrhu sosednjega hriba, nato pa se spustiš do reke in se preko goščave prebiješ najprej do sosednje smeri Cicada uprising, nato pa še do HL. V glavi se mi je tako cel dan odvijala pesem The trail we blaze iz The road to Eldorado. Že z vrha drugega hriba smo videli, da bo izziv prvi raztežaj, saj je bila skala mokra od naliva prejšnjega dneva. Plezati smo začeli okoli 11. Na nekem blogu sem prebral, da sta 2 potrebovala manj kot dve uri za celotno smer, zato je bil prvotni plan, da plezam prvi, potegnem njiju do 1 štanta, nato pa plezamo štajarca. Kmalu po vstopu v smer sem sklenil, da se to zaradi krušljivost in navrtanosti nebi dobro končalo, zato smo plezali normalno. Runouti so nori. V eni situaciji sem skoraj poletel, saj sem zadnji trenutek, preden se je odkrušil stop, premaknil nogo. Kako je celotna situacija zgledala v originalno navrtani smeri, si raje ne predstavljam.

Na sredini drugega raztežaja me je pričakala prva pošiljka od zgoraj in skala je bila v trenutku mokra. Pripravil sem se že na spust, ko je prenehalo deževati in je posijalo sonce. Sonce in veter sta poskrbela, da se je stena hitro posušila in nadaljevali smo vzpon. Vodil sem 4 raztežaje, nato pa prepustil vodstvo Ishaanu (5, 7) in Baptistu (6). Imeli smo le 3 podaljšane komplete, zato je bilo ponekod veliko trenja (še en razlog za kaj se mi zdi, da plezanje štajerca preprosto nebi bilo izvedljivo).

Za zadnji raztežaj sva z Baptisom ''demokratično'' določila Ishaana, saj je prvi sveder bil šele na 15 m. Zadevo je izpeljal brez pretirane panike, čeprav je bilo vsem jasno, da lahko vsak trenutek pristane daleč pod nama. Ko je na vrh prišel Baptist je bila ura že okoli 6, takrat pa se je začelo že temniti, kot zakleto pa je ponovno začelo padati, zato sem moral zadnji raztežaj ekspresno hitro preplezati, če sem hotel sploh priti na vrh. Na vrhu sem bil moker kot cucek, je pa vsaj prenehalo padati.

Pustolovščina pa se tukaj ni zaključila. Vrh smeri je pravzaprav 30 m pod vrhom hriba, kar je pomenilo, da moramo do tja po zelo spolzki steni in 260 m lufta pod ritjo. Za vsak slučaj smo se varovali na bližnje drevo.

Za sestop nam je Sohan svetoval, da sledimo modrim črtam. Vse lepo in prav, ampak črt je naenkrat zmanjkalo, zunaj pa je bila že tema. Rešitelj Sohan nam je po pol urnem tavanju poslal navigacijo, saj je nekdo posnel celoten pristop in sestop. Če sem povsem iskren, bi sestopali še danes. Do avta smo prišli ob 19:45, 15 minut pred začetkom lockdowna. Prepričani smo bili, da bomo imeli sedaj probleme še s policijo. Dva belca in en indijec, kaj bi sploh lahko šlo narobe. Na srečo je bilo na cesti še veliko ljudi, tako da sem ob 22:30 prišel domov vesel, da sem v Indijo prinesel vso plezalno opremo in tako spoznal dobro družbo in si ustvaril spomine za vse življenje.

Še dobro, da se Zagorska pekarna odpre šele ob 5 uri, če ne bi zopet mi budili ptice in ne obratno. Tim, Vesna, dva akademca in jaz smo prispeli na Vršič okoli 7 ure. Po približno pol ure (tokrat ne Horjulškega tempa – bohvar) smo prispeli pod smer, akademca pa sta napadla spominsko Srečku Rihterju za katero pravita, da je lepa. Mogoče naslednjič? Na plezanje.net smo prebrali, da je v smeri sto in en klin in da je potrebno paziti, da ne zaideš. Začelo se je obetavno. Že za prvi štant sem moral zabiti dva klina. Frikovsko orientacijo in sledenje klinom sem uporabil tudi v naslednjem raztežaju. Kar komplicirano plezanje navzgor in v desno je ustavilo trenje in to le 3 m od štanta! Gorenci smo pač trmasti in ne puščamo opreme v steni, zato se je stvar končala s plezanjem vzvratno po podrtem in strmem terenu, dokler nista psiha in zdrava pamet le zmagali. Zgrešen cug ima tako poleg 4 že zabitih klinov, 2 nova, vponko in prusika za spust. V opis in skico bulim toliko časa, dokler ne pride mimo kolega iz ČAO in najde štant 5 m bolj desno. No sedaj mi je jasno, da je pravzaprav na skici kar prav narisano. Na srečo nam potem končno steče. Družba za mano pa zopet jamra, da naj jih imam bolj na kratko. Škripca pa res ne bom delal no. Kmalu se skobacamo na vrh, kjer pa že padajo ideje za okrepčilo po turi. Ni boljšega kot burger in pivo v Kranjskem bazenu.

27 julij 2019, 20: 14

Bela peč

Dan se je začel obetavno. V Vižmarjah je prvič porastel pulz ob spoznanju na pozabljen štrik in čelado (bravo Timi/Vesna). Na srečo sva imela z Nejcem še dodaten štrik in čelado (khm kdaj pade pivo?!). Tako smo ob nečloveški uri odrinili iz metropole, da bi bohvar plezali po suhem. Tokrat ob normalni glasbi, ki jo je Timijev avto malokrat deležen, smo drveli čez drn in strn. Iz avta smo stopili v hladno jutro, sicer vročega dne. Dostop je končno enkrat raj tako za frikote kot tudi za bolderaše. Pognali smo se v boj. Tim in Vesna sta zarinila v Katastrofulo (IV). Ime zavaja, smer je prav luštna! Nejc in jaz pa sva iskanju Smodlaka pristala v Avrikljev steber (VI+). Z vrha smo skupaj sestopili do naših ruzakov. Pri začetni klopci smo se okrepčali in srečali Markota in Katarino, ki sta podala pomanjkljive informacije o JZ razu (IV) in odvihrala v civilizacijo. K omenjeni smeri sta se podala Tim in Vesna. Leader in Topić sta sicer potarnala nad opremljenostjo smeri, vendar sta se imela vseeno fletno. V drugo nama je z Nejcem le uspelo najti vstop v prvotno smer, Smodlak (VI+). Travne bilke na začetku malo začinijo smer, kljub temu pa se strinjava, d je res fejst. Žejni smo odvihrali v Irish pub Tržič na pivo in sladoled, kjer smo opazovali lepote Tržiča in prihajajoče neurje. Odločitev je padla, da bomo v vsakem primeru mokri in da gremo vseeno preverit, če je Kreda še turkizne barve. Prmejduš je blo fletn!

© 2020 Alpinistični odsek Železničar | Izdelava spletne strani dpoint.si