Po nekaj dneh slabe vremenske napovedi smo se z Bartom, Evo in Janom končno dogovorili za uro odhoda. Ob zvoku budilke je še vedno močno lilo, ob tem pa sem premišljevala, da moram našemu najbolj "odzivnemu" članu ekspedicije sporočiti, da štartamo kasneje – sicer se bo s Trojan pripeljal na Gorenjsko, ko bodo gorilniki še zabasani v kleti. Nekaj ur kasneje smo s težavo nabasali vso prtljago v našega Citroëna in se odpeljali pustolovščini naproti. Ekipo smo večinoma sestavljali tečajniki – nismo točno vedeli, kaj nas čaka, bili pa smo polni navdušenja. Šele ko smo pri italijanski meji pred trgovino stopili ven, nam je postalo jasno, da je zunaj za julij prekleto mraz. Gledali smo zasnežene vrhove in postajali vse bolj zaskrbljeni, ali bomo kaj splezali... A ob prihodu v kamp so nas vsaj Horjulci pomirili – plezalo se bo! Italijani so v svojem stilu zaračunali extra za skoraj vsak stol, pivo ali klin v travi. Sprva smo se temu vztrajno upirali, na koncu pa je to postala naša interna, le da Suzana za šalterjem tega ni smela vedeti, sicer bi računala extra tudi za to. 

Zvečer smo si napeli precej vprašljivo trdno streho, si na švoh ognju skuhali makarone in se odpravili spat. Naslednji dan naju je z Evo čakala prva smer – 450-metrska smer v južni steni Sas Ciampac (Camino Curvo, IV+). Po nekaj težavah z orientacijo smo končno našli vstop v smer, Cujo in Toni pa sta že vlekla prvi cug – kar v čevljih, seveda. Po nekaj raztežajih lažjega terena smo v šestem cugu prišli do prvih izzivov. Cujo se je odločil za prečko v levo, kamor je zataknil par frendov, za kar sem mu bila takrat res hvaležna. Sledil je kamin, ki sva ga z Evo brez večjih težav preplezali in prišli do sidrišča, kjer nas je čakal najtežji cug smeri. Cujo in Toni sta naju vprašala, ali bi šli naprej, a sva se le nasmehnili in jima prepustili to čast. Zadnji kamin je bil ozek in moker, a ko izplezaš in končno zadihaš, te čaka najlepše presenečenje – prerivanje skozi luknjo, veliko za en nahrbtnik, kjer je trenja toliko, da večino časa plezaš s šlingo. 

Po sedmih urah plezanja smo priplezali na vrh, kjer se nam je odprl pogled na čudovite dolomitske vrhove. Utrujeni (verjetno le midve) in srečni smo si čestitali za uspešno preplezano Camino Curvo. Cujo in Toni sta v tistem že tekla v dolino, midve pa sva nekoliko zaostali. Uro kasneje nama je postalo jasno, kaj ju je gnalo – ob prihodu na Passo Gardena naju je že čakalo mrzlo pivo. Veselje in posledice hitre plezarije so bile vidne tudi v kampu, kjer smo se hitro vrgli v (pre)globoke debate, komu je bilo v steni bolj mraz v prste in koga je bolj prepihalo. Bart je prevzel vodstvo. V tej steni je čez teden več navez ferajna plezalo in pohvalilo tudi 400-metrsko smer Adang (V-), Vesna in Maja pa sta kot zelo krasno opisale 500-metrsko smer Solarium (VI). 

Drugi dan nas je ponovno prebudilo sonce, ki je šotor okoli osme ure že pošteno zakurilo. Z Evo sva se hitro pobrali ven in opazili, da nas je tečajnikov vedno več. Po zajetni količini arašidovega masla in marmelade (hvala, Tilen!) smo se z Evo, Maticem, Bartom in Žličkotom odpravili proti Falzaregu. Po dobri uri vožnje, nekaj joga seansah in parih “če bi šli na Pordoi, bi že steno šlatal” smo končno pobrali nahrbtnike iz avta in veselo odpeketali proti steni. Po slabih 20 minutah dostopa je bil pred nami izrazit steber v južni steni Punte Alpini (IV). Žličko je v navezi z Bartom potegnil prvi cug, Bart pa mu je spretno sledil, nakar sva brez večjih tezav prvi cug preplezala tudi midva z Maticem. V naslednjih treh raztežajih je bil teren deloma krušljiv, zato si moral biti pozoren, da ni kaj ostalo v roki. V predzadnjem cugu se nam je na štantu veselo pridružil poljski tako zvani "Gvido", ki je na moje presenečenje kar vse povprek hodil po štriku, ki mi ga je pobiral Matic in izpenjal frende. Kljub tovrstnim zapletom, smo priplezali na majhen travnat vrh, se zadovoljno razvezali in že načrtovali postanek ob pivu po sestopu. Sledil je še precej izpostavljen sestop po stebru do sedla, saj je bil teren precej krušljiv. Jasno je bilo, kdo je najbolj žejen, saj sta Matic in Bart kar tekla v dolino. Nazdravili smo dobri plezariji in še boljši družbi. 

V kampu smo po nekaj zelenih in rdečih, Žličkotovih palačinkah, alpski juhi, eni pokvarjeni pašteti hitro zaspali. Ponoči nas je zbudilo Bartovo “klicanje jelenov”, zjutraj pa smo ga s težkim srcem pustili v kampu, ko smo se s Tinetom, Evo in starešinama Janom ter Mlako še enkrat odpravili proti Falzaregu – tokrat v upanju, da s Tinetom sama preplezava delno opremljeno smer v Torre Grande di Falzarego (Parete ovest IV/IV-). Ob dostopu smo močno švicali, pod steno pa nas je ujel oster veter. Meni ta ni delal večjih preglavic, saj sem vlekla prvi cug, spodaj pa videla štiri zmrznjene bube. Pohitela sem do prvega sidrišča, Tine pa se mi je v nekaj potezah pridružil. Sledil je cug z dokaj lahkim svetom, ki ga je Tine suvereno preplezal, sama sem nadaljevala in v enem cugu za največjo optimalnost združila kar dva. Med plezanjem sva čutila veselje in svobodo – iskala skalna ušesa, zatikala jebice in iskala lepe razpoke za frende. Hitro in brez zapletov sva priplezala na vrh, kjer sva se odločila, da počakava še drugo navezo. Ob Haribo bombonih, sončku in prijetnih temperaturah je življenje v izi lahko potica. Eva, Mlaka in Jan so priplezali na vrh kakšno uro kasneje. Po pripravi štrika za abzajl se je prvi spustil Jan, ki je vrv zalučal tako dobro, da smo naslednjo uro reševali "idrijsko čipko". Ne da bi to vedeli, sta v isti zahodni steni plezala tudi Jurij in David, in sicer 230-metrsko smer Brandolin (V). Ob sestopu smo srečali še dve navezi našega ferajna – Pivar in Poli sta se ob svojem hitrem spustu celo za nekaj sekund ustavila in na kratko pozdravila. Ob prihodu v kamp smo se dogovorili za še eno smer, a nas je naslednji dan zjutraj presenetil dež, zato smo sklenili, da si vzamemo "restiča" in se prej odpravimo proti domu. Nekaj tečajnikov je ostalo še do nedelje. 

Napakirali smo se, se poslovili od Suzane za šalterjem in se odpeljali nazaj proti Sloveniji. Tabor smo zaključili varno in z nasmeški na obrazih, s kupom novih spominov. Vsi smo se strinjali, da to kmalu ponovimo. 

Posebna zahvala vsem članom AOŽ, ki so nam tečajnikom pomagali in nas vodili – zaradi vas smo se počutili varne, a hkrati doživeli nekaj izjemnega.