Z Lukom Golobom (AOŽ) sva se dogovarjala za plezanje smeri  Nemška kratka. Ker do realizacije ni prišlo,  sva 18.7.2022 odšla v Vipavo na vroče skale. Preplezala sva smer Steber. Po sestopu v dolino sva predvsem zaradi visoke temperature zraka odšla na pivo in analizirala.

Z Markom Lebanom (AO Cerkno) sva se v nedeljo, 17.7.2022 odpravila plezat Nemško kratko. Glede na vremensko napoved sva pričakovala boljše vreme. V smer sva vstopala v megli. Po krajšem zapletu sva le pravilno vstopila. Vidljivost je bila zelo slaba. Stena je bila mokra, ker je bilo ponoči neurje s sodro.

Ves čas do izstopa iz smeri sva plezala v megli. Po sestopu v dolino sva bila s turo zadovoljna in se že dogovarjala za naslednjo smer.

Z Luko Golobom sva se dogovorila za nedeljsko plezanje v Beli peči, ki je zaradi hitrega dostopa in kratkih smeri ravno pravšnja.

Splezala sva smeri Katastrofula (IV/III, 100m) in Šipa (VI- 30+70m). Vremenske razmere so bile čudovite – plezala sva po senčni strani in tako uživala v idealnih temperaturah.Po končanem plezanju sva si ogledala še ostale smeri v Beli peči.

Nato je sledil odhod proti Tržiču, kjer sva plezanje analizirala ob pivu in si že zadala nove cilje.

Pred kratkim dopustom sva se z Markom Lebanom (AO Cerkno) dogovorila, da splezava smer Humar-Škarja na Planjavi.

Dostopala sva iz Jermance proti Srebrnemu stebru. Vstopa v smer ni težko najti. Skoznjo so na vseh ključnih mestih zabiti klini, zato dodatno varovanje  ni bilo potrebno. Plezanje je potekalo tekoče, le pred zadnjim raztežajem sva dodatno varovala, saj sva izbrala težji detail.

Iz smeri sva izstopila desno, iz stene. Zadnji raztežaj bi lahko nadaljevala tudi po Sobotni smeri, vendar sva se zaradi visokih temperatur odločila, da zaključiva po smeri Humar-Škarja.

Za dostop, plezanje in sestop do Jermance sva potrebovala 7 ur.

V soboto, 26.6.2021, sva se z Markom Lebanom (AO Cerkno) odpravila na Mangart. Takoj sva vedela, da vzpon ne bo preprost, saj je na  tabli pisalo, da je cesta na Mangartsko sedlo zaprta zaradi velike količine snega na določenih odsekih.                                                                                                         Z  avtom sva lahko pripeljala do zadnjega tunela pred vrhom, nato pa nadaljevala peš. Zaradi obilice snega nisva hodila po stezi, ampak po plazišču do dostopa v smer Jugozahodni  Raz. Do vrha smeri sva plezala izmenično. Vse skupaj je potekalo tekoče, brez zapletov.                                                        Zaradi snežnih razmer na Slovenski smeri nisva mogla niti doseči vrha Mangarta niti se spustiti po smeri, saj s seboj nisva imela derez in capinov. Posledično ni bil mogoč niti sestop po Italijanski smeri, kot sva sprva načrtovala. Zato sva se morala tudi spustiti po Jugozahodnem Razu.                                       Ob spustu se nama je po štirih uspešnih »abzajlih« pri petem približno 10m pred sidriščem zagozdila vrv.  Ko sva rešila ta problem nama je ostal še zadnji raztežaj spusta.                                                                                                                                                                                                          Na koncu sva plezanje  evalvirala ob pivu: kljub vsemu je bila smer odlična in zelo poučna.

KRAMARJEVA SMER IV/I-II M, 615m

SESTOP: PETO ŽRELO III/2 35°-50, 600m

Ob dogovarjanju današnje ture je bilo zaradi nedavne tragične nesreče v tej smeri kar nekaj nelagodja.

Doma sem rekel samo to, da greva z Markom Lebanom (AO Cerkno) na Storžič.                                 

Počasi sva napredovala po plazu do vstopa v smer. Na poti sva naletela na nekaj opreme (dereze, rokavice), ki je ostala od nesrečnega dogodka. Bila sva pretresena.

Od vstopa do bivaka je bila smer super, od tu naprej je bil sneg suh, zato je bilo potrebno več previdnosti. Ko sva se ponovno spustila v grapo je bila smer odlična vse d vrha.

Za nama je prišel znani alpinist Bogdan Biščak. Malo smo pokramljali, nato sva sestopila v smeri Peto Žrelo. Razmere so bile odlične, temperatura približno -4°C, vidljivost vrhunska.

Z Markom Lebanom (AO Cerkno) sva 28.7.2020 splezala smer »Centralni steber« v Lepi Špici.

Vzpon sva načrtovala že lansko leto, vendar sva se zaradi slabega vremena obrnila že v prvem raztežaju. Odločitev je bila prava, saj vsa letos ob ponovnem vzponu ugotovila, da glede na težavnost in dolžino smeri megla in dež lahko zelo otežita smer.

Vzpon sva začela z dolgim pristopom do Lepe Špice. Na začetku smeri, nekaj raztežajev, je skala krušljiva. Ko prideš do zajede IV+, je skala odlična. Na ključnih mestih pri vzponu do prečke manjka kakšen klin, za »psiho«. Ko prispeš do Okna, ti pogled skozenj da veselje za ves napor, ki je bil vložen v plezanje.                                                                                                                                         

Na vrhu smeri narediš kakšno »sliko za vnuke, kot reče Poli. Nato se spustiš po Tumovi smeri (I-II).

Oba sva ponosna, da sva kot veterana kondicijsko še tako močna, da sva to smer preplezala v času, ki je za to turo najpogosteje naveden.

Celoten čas plezanja (dostop in sestop) je trajal 11 ur.

Že v predbožičnem času leta 2019, natančneje 23. 12., sva z Markom Lebanom (AO Cerkno) splezala prvenstveno smer v osrčju Podraške Ture na Vipavskem. Pred tem sva dvakrat raziskovala to območje in na koncu naredila lepo smer, ki pa jo bo treba po nekaterih delih še malo očistiti. Po tihem sva upala na težave zgornje IV-ce, ampak je smer izredno dobro razčlenjena in tudi (čeprav ne vsak detajlček) kompaktna.

Začela sva kar v podstavku nekakšnega stebra, ki "počiva" v strmem pobočju, po njegovem desnem boku (II-III), desno od desne planinske poti na Gradiško Turo. Nato sva nadaljevala po gozdu, do vstopa na levi strani zgornjega dela. Smer se začne pod nekakšno zajedo. Prvih nekaj metrov je poraščenih, zato te samo povleče levo na čist raz. Nadaljevala sva navzgor, čez previs, naprej po raziču in desno po logičnih prehodih do pod široke rampe, kjer sva pustila zanko. Po osrednjem delu oziroma stebričku izgleda gladko, vendar se oprimki kar odkrivajo. Nato sva šla proti desni mimo manjših drevesc in navzgor skozi trave, proti levi in na vrh. Sestopila sva po grapi levo. Lepši, a daljši sestop pa je čez Gradiško turo.

Smer sva poimenovala Božična, saj sva jo splezala le dan pred božičem.

V petek, 26. 7. 2019 smo se kljub nič kaj obetavni vremenski napovedi odpravili preplezati Slovensko smer v severni steni  Triglava. Z mano sta bila Samo Butkovič in Janez Golf, ki je to smer plezal prvič. Od Aljaževega doma do vstopa smeri smo porabili 1:15 ure. Zaradi večinskega varovanja smo bili bolj počasni. Za izstop preko Freliha smo zato potrebovali 4:30 ure. Pogoji za plezanje so bili odlični. Težav ni bilo, saj smo snežišče pred Frelihovo polico obšli po desni strani. Iz smeri  smo izstopili približno ob 12h, zato smo  se odločili, da gremo preko Kugyjve police še na vrh Triglava.  Nato  smo preko luknje sestopili do  Aljaževega doma.

Med potjo od Ledinskega sedla proti Jezerskemu sedlu, se je odprla možnost plezanja proti Ledinskemu vrhu. Marko je začel s smerjo, jaz pa za njim. Na začetku smeri skromna naklonina, ki počasi narašča, krajši skok, ki nato popust na cca. 45 st.. Na vrhu smeri izpostavljen prehod levo. Sestopila sva po smeri vzpona. Na spodnji sliki je smer označena z rdečo. Rumeni krog ponazarja slona (ki ga je opazil Marko), zato je smer tudi dobila ime Ledinski Elefant. Ta smer je odlična kombinacija z grapo med Veliko babo in Ledinskim vrhom.

Po objavi članka o smeri na Gore in ljudje, ki ga je objavil Marko Leban, se je po 500 ogledih izkazalo, da je to nova prvenstvena smer.