Matej Pivar

Matej Pivar

Pozno poletje je končno tu in s tem tudi težko pričakovani čas za mojo izbrano izpitno turo. Za preverjanje alpinistično znanje sva s Polijem izbrala turo v samotnem in divjem ambientu, kjer še nobeden od naju ni plezal. Odločila sva se za Desno zajedo v severni steni Rakove Špice, za katero je značilna trdna skala in lepo plezanje v navpični naklonini, ki je speljana med rdečo podrtijo.

Na turo sva se odpravila v četrtek zjutraj po temi iz Krnice. Pot pod steno naju je vodila po poti proti Bivaku 1, pri zadnjih macesnih pa se je odcepila naravnost navzgor po melišču proti vstopnemu žlebu smeri. Plezanje po žlebu ni bilo težko (II-III), so pa z gruščem posipane police poskrbele, da korak ni bil prehiter in brezskrben. Skrotasti žleb naju je nato pripeljal v mini lopico, od tam naprej pa se je začelo tisto napeto plezanje v pokončni in dobri skali, o katerem govorijo predhodniki. Najprej slalom med previsi, nato čez razčlenjeno ploščo z dobrimi od vode spranimi ostrimi oprimki, ki jo zapira previs in te vodi na izpostavljen raz ter naprej v pokončno zajedo. Naprej po zajedi mimo travnate stopnje do konca grede in že sva bila pred žmulami, ki vodijo v detajl smeri. Z dobrimi stranskimi prijemi in z nogami oprtimi v gladko navpično ploščo čez detajl in naprej do zadnjega težjega dela smeri. Zajeda v spodnjem delu ponuja imenitno plezanje, proti izstopu iz nje, ko zmanjka stopov in grifov pa plezanje postane bolj napeto. Ta del bi označil za najtežjega v smeri.

Malo po zajedi sva plezalke zamenjala za čevlje, kjer se je začel drugi del izpitne ture, to je iskanje najlažjih prehodov po z gruščem naloženih žlebovih, kaminih in policah na greben Rakove Špice. V tem delu je kakovost skale bistveno slabša, zato je bila potrebna še toliko večja zbranost in previdnost. Večjih orientacijskih težav pri poplezavanju po skrotju ni bilo, zato sva kar hitro stopila na greben Rakove Špice.

Plezalski del smeri je lep in poteka logično z veliko naravnih razčlemb za varovanje. Skrotje v spodnjem in zgornjem delu pa te sproti opominja, proti kateremu cilju plezaš. Sva pa v smeri pustila šop klinov (hvala KA).

Uspešno izvedeno izpitno turo sva s stiskom rok in zasluženim regeneracijskim radlerjem v dobri družbi taksista Loma zaključila pri Aljaževem domu, ki naju je zapeljal nazaj na izhodišče.

14 marec 2023, 20: 12

Smer skozi okno

Po sobotni razgledni turi in plezanju grape v Kalški gori je hitro padla ideja za nedeljsko plezanje v SZ steni Kalškega grebena. Na podlagi razmer smo se odločili za Smer skozi okno (III+/3, M5, 750 m), ki je po opisu med lepšimi v tej steni. In res je. Smer ni razočarala, tudi če razmere niso nudile škripovca in tudi če slikovito okno v osrednjem delu smeri zaradi napihanega snega ni bilo »odprto«. Poseben čar celotni turi pa je na izstopnem delu smeri dodal še pravi zimski ambient, ki ga je glede na trenutne razmere v naših hribih zanimivo za videti.

Plezali smo v dveh navezah. Jaz in Miha ter Toni in Matej K. Oba kamina, ki sta tudi najtežja dela smeri sta bila kopna (do M5), kar smo tudi pričakovali. Prečka po prvem kaminu je bila zaradi majhne količine snega lepo prehodna in ni predstavljala težav. Položnejši deli smeri so dobro zaliti, vendar se na določenih mestih čez bolj predelan in trd sneg ne bi popolnoma nič pritoževali. Zanimivo plezanje s skalnimi odstavki se je našlo tudi v zgornjem grebenu, kjer si lahko izbiral tako lažje kot težje prehode ali pa si pustil, da so težave našle tebe. Matej? :D

Na vrhu smeri smo dobro pretehtali o vseh možnih sestopih in se odločili za sestop po Neškarjevi prečki (III/2, 800 m), ki nas je preko najbolj logičnih prehodov hitro pripeljala v gozd in do avta. Turo smo zaključili šele na analizi, kot se za takšno smer spodobi.

V petek po službi smo z Lomačino in Drejcem odbrzeli proti najvišjemu vrhu Avstrije. Za cilj smo si zadali prečenje grebena Glocknerwand. Ob 18h smo prispeli do parkinga na koncu ceste od vasi Kals am Großglockner in po uri in pol dosegli Stüdlhütte, vmes pa se čudili »češki šerpi« in njegovi lastnici.. (slika 2).

Zbudili smo se ob 4h misleč, da bomo med prvimi zarili proti ledeniku. Zmota, že cela vrsta lučk maha proti ledeniku. Hitro smo se spakirali in gasa za njimi. Večina navez se je na to na srečo podala proti grebenu Stüdlgrat, le dve navezi poleg nas pa sta se odcepili v levo proti Glocknerwandu. Samo prečenje ledenika je šlo brez težav, saj ni bilo svežega snega, tako da smo brez težav navigirali med razpokami.

Do vznožja grebena smo pristopili okrog 7.30, pozajtrkovali, se opremili in vstopili na zelo izpostavljen greben. Greben se začne z lažjim poplezavanjem po zelo izpostavljenem rahlo naloženem razu proti prvemu vrhu Glocknerwanda in od tod naprej, še na nekaj stolpičev višjih od 3700 mnv. Razgledi so vseskozi fenomenalni, skala dobra, orientacija preprosta, če slediš grebenskemu razu. Možnosti za varovanje je veliko. Po priporočilih, smo s seboj vzeli po dva BD frenda 1 in 2, saj pašejo v vsako drugo poko, imaš pa vmes tudi na nekaj klinov in svedrovcev. Sidrišča za spuste so opremljena, je pa veliko tudi plezanja navzdol.

Okoli 15h smo dosegli sedlo med Glocknerhornom in Grossglocknerjem. Na sedlu smo vedeli, da je večinski del plezarije za nami, da bo vreme zdržalo in da imamo samo še nekaj daljših raztežajev po Severozahodnem grebenu do našega cilja. Severozahodni greben nudi odlično plezanje v bolj kompaktni skali, sploh pa je super to, da ni več spustov po vrvi, samo še navzgor na najvišji vrh vzhodnih Alp.

Vrh smo dosegli 9 ur po vstopu - veselje, stisk rok, temnih oblakov nikjer, popili zadnje kaplje vode, pospravili robo in se pripravili na sestop po normalki proti koči Erzherzog Johann na zelo pričakovano in »drago« coca-colo.

Med krajšo pavzo pri koči, so se okrog vrha Grossglocknerja začeli kopičiti oblaki, zato smo se čim hitreje odpravili proti ledeniku. Med prečenjem ledenika nas je ujel dež s sodro, vodna gladina v ledeniških jezerih se je hitro dvignila in nastali so hudourniki, ki so nam zapirali pot. Ovire smo premagovali s skoki čez najlažja mesta in se tako hitro znašli v lažjem svetu. Mokri do gat smo okrog 21 ure sestopili do avta.

Skratka, nepozabno in čudovito hkrati pa tudi kar naporno, sploh za noge, ki niso vajene težkih čevljev.

© 2024 Alpinistični odsek Železničar | Izdelava spletne strani dpoint.si