Sva se z Žiletom spraševala nekaj dni pred sobotnim vzponom po smeri Sanje delfina v Ojstrici. Uganko sva razrešila že v prvem cugu smeri, kjer sva se dobro stuširala in prijetno ohladila. Verjetno je bilo slednje razlog, da nisva popolnoma obšla uvodnega vodenega raztežaja. Po tuširanju sva prestopila v levo steno, kjer sva najprej premagala previs, potem pa v za Ojstrico povprečni skali nadaljevala v začrtano smer. Po preplezanem spodnjem delu smeri, sva zavila v raztežaj Ogrin - Omersa, kjer naju je zaradi slabe kamnine kar malo minilo. Štiri raztežaje sva zatem plezala po smeri Minljivost, kjer so naju navdušile strme in kompaktne poči, manj pa izstopni rahlo krušljiv raztežaj. Ker vse mine in nama še ni bilo dovolj sva obiskala še Zmaja. Njegovo bruhanje naju je dobro ogrelo, a do živega nama ni mogel.

Na vrhu sva si nadvdušena nad prijetno telovadbo čestitala za uspešen prost vzpon, domov pa odnesla nepozabno doživetje. Ojstrica, še prideva.

V petek zvečer sva se s Polijem zapeljala, no dlje časa vozila zaradi gospoda Putina, do planine Zapotok. Pozno sva prišla do staje in prespala. Zjutraj sva se ob zvokih premikajoče konzerve tune, ki jo je pomivala zapotoška zverina, zbudila in se odpravila proti Srebrnjaku. Najin cilj je bila Bratovska, ki sva jo hitro našla in uživala v super plezariji. Družbo nama je delala hrvaška naveza, s katero smo skupaj sestopili. Spakirala sva stvari iz Zapotoka in turo zaključila v Mojstrani na pici. Zapotok in Srebrnjak sta me res navdušila, zaradi neokrnjenosti in super skale. Bil je lep dan.

Ta vikend so se kolesarski načrti sfižili, ker naj bi bilo v Dolomitih slabo vreme in sem kolo zamenjal za štrik. V soboto sem bil mentor Vanču pri izpitni turi za starejšega pripravnika. Plezala sva Zajedo v Skuti. Smer ima dobro skalo in je dobro varovana s klini. V težjih raztežajih je klinov že kar preveč. Ko iz težavnejšega dela izstopiš so klini zelo redki oziroma jih je težko najti, ker je možnih prehodov več. Pozitivno me je presenetila kompaktna plošča z ušesi v zgornji tretjini. Zajeda in previsi so bili precej mokri, a dobra skala in obilo zabitih klinov omogočajo varno plezanje. Vanč si je želel težje raztežaje plezati v vodstvu in ker letos nisem ravno vplezan, se njegovi želji nisem preveč upiral.

V nedeljo sem si zaželel krajšega sprehoda z lahkim poplezavanjem. S Špelo sva se odpravila v S raz Male Mojstrovke. Špela je imela idejo celo o Kaminski, a sva jo pri ogledu vstopa opustila, ker je že vstop izgledal zelo neokusen. V smeri naju je pričakalo razočaranje s kršem, peskom in podorom. Tu mi je postalo jasno zakaj takšen vstop v kamin. Ker to ni bilo tisto, kar sem si tega dne želel, sva obrnila in odpujsala proti avtu.

Zaradi, kot vedno, vremena sva z Mihatom predčasno začela najin dopust v Val di Mellu. Po dolgotrajni vožnji čez prelaze iz Dolomitov nama je v večernih urah uspelo ugledati simpatično vasico San Martino. Naslednje jutro sva se podala par kilometrov višje v dolino Mello, ki je navdušila z granitom in s pogledi. Plezanje po pokah v katere frendi kar letijo in po platah, kjer se ti z varovanjem ni potrebno ukvarjati, ker ga ni, je bilo nekaj popolnoma novega. Iz sten pa pogled na pravljično dolinico s slapovi, kamnitimi hiškami in balvani. Dolina je nacionalni park, kar je edino primerno, in za vikend privabi (pre)veliko število ljudi.

Lotevala sva se samih klasik, ker brez nekaterih smeri iz Val di Mella pač ne moreš. Tako sva seveda morala tudi vIl Risveglio di Kundalini in Luno Nascente. Smeri sta res dobri, vendar je v njih težko, če ne nemogoče, biti sam. Čisto prehitro nama jo je zagodel moj butast zob in poskrbel za dodatne obiske mesta, na žalost pa tudi za neobisk gora. Pa drugič. Vreme je postalo v nekaj dneh skoraj prevroče in sredi tedna sva se že pržila v skalah. Čisto pohodniško sva obiskala tudi Val del Ferro obisk katere toplo priporočam. Dolina polna slapov pod katerimi se pasejo unicorni! Mogoče so bili samo konji, lepota in tuširanje pod slapovi so mi zameglili razum.

Zaključek je, da je granit odlična stvar! Nujen bi bil le še obisk gora za bolj hribovsko vzdušje. Po to, pa še pridemo.

V torek, sva se s Polijem zapeljala do Jezerskega, z namenom splezat Jubilejno v Dolgem hrbtu. Kar je bil že plan par sezon, ampak se je smer kar izmikala :). Ko sva prisopihala do smeri, sva že od daleč sumila, da bo malo mokra. Za najbolj delikatnega se je izkazal gnil previs, ki sva ga z nemalo neprimernih besed premagala. Tudi kamini niso dosti zaostajali, ampak so naju prijazneje spustili mimo. Drugače je smer lepa, poplezaš še do vrha, poješ speštan sendvič in se spustiš do Češke koče.

Prav tako sva v četrtek nad Vršičem imela strašne ambicije, ki pa so se zaradi čudne krušljivosti in hrepenenja po dolomitski monolitski skali končale v smeri Košir- Brelih. Užitkarsko je na vrhu spet sledil sendvič in carsko melišče v dolino. Seveda ima tudi Jasna primerno temperaturo! :)