V nedeljo sva se s Katjo zapeljala na senčno stran Karavank in šla potipat Nordkante (IV+, 300m) Košutnikovega turna. Za dostop je najbolje ubrat desno pot proti ferati in potem ob steni prečit levo do vstopa smeri. Smer se začne s tremi čudovito izpostavljenimi prečkami (IV-) v levo. Potem nadaljuješ še vedno proti levi v prvi (ne drugi) žleb navzgor in nadaljuješ okrog raza (detajl IV+). Zgornji raztežaji (IV-ke) nas v čudoviti dolomitski skali ob razu peljejo ves čas strmo navzgor na ozek izpostavljen greben, kjer si malo oddahneš, in nato po njem lagano stopiš na vrh. V prečenju proti levi desno navzgor ves čas odvijajo tudi druge lepe a težje smeri (od V do 7a). Nad plezarijo v Košutnikov turnu sva bila več kot navdušena, skala je ena najlepših, lepo varovano, po strmi ferati pa lahko sestopiš nazaj v 20-30min. Vsekakor vredno obiska.

Nad Jezerskim je bil ta vikend tabor Nejca Zaplotnika. Tudi železničarjev, kot je napisal že David, nas ni manjkalo (hvala Kranjčanom za povabilo in prenočišče!). Z Vančem sva v soboto preplezala smer Ekar-Jamnik v Dolški škrbini. Sploh spodnji kamini so naju navdušili. Zvečer smo na Vadinah poslušali predavanje Tomaža Jamnika in spili kar nekaj piva. Slabemu presnavljanju alkohola pripisujem negodovanje in vlečenje čez masten previs Jubilejne. In še kje. Prečka je pa res fantastična.

Punce smo še že tretje leto zapored podale na alpinistični tabor, letos na Kočo na Klemenči jami. Med potjo smo preslišale vsa vprašanja v stilu 'a ve pa kar same?', 'ja kje imate pa fante?' in težko otovorjene prisopihale do koče. Sledila je večerja, izbiranje smeri in klepetanje. 

Z Boštom sva v soboto zarana odrinila iz Ljubljane proti Jezerskem. V sredo na ferajnu sva se namreč dogovorila, da zarineva v Jernejev steber, ker sem si zaželel splezati eno malo??? težjo, da preizkusim svoje sposobnosti. Po kar dolgem in sila sitnem dostopu, sploh v zadnjem delu, sva se s snega podala direktno v steno. Prvi raztežaj z oceno V+(A0) naju je kar precej namučil. Varovanje v snegu, mokra stena in otrdeli prsti od mraza so naredili svoje. Na detajlu sem prvič sprobal, za koliko se raztegne 50m cvilinga. No, pa mi to ni vzelo zagnanosti, le drugi raztežaj sem še prepustil soplezalcu. Kasneje pa je plezarija normalno stekla. Lepo sva se menjala gor proti vrhu in v sosednji steni opazovala Gresa in Pečarja. Brez težav sva premagala tudi najtežji del v smeri VI-(A0) in se kratkomalo sprehodila do vrha.  

Pri sestopu sva dohitela Gresa in Pečarja. Da ne bi slučajno prehitro prišli na Ledine, nam jo je pri abzajlu zagodla še vrv, ki se je med vlečenjem zavila okrog nekih skal. Prej bi prevrnili celo goro, kot pa potegnili vrv, zato je najbolj zagreti (Gres) odplezal nazaj gor po steni in sprostil vrv. Ko smo končno prišli do koče na Ledinah, kjer je cel vikend potekal alpinistični tabor Nejca Zaplotnika, pa je kar zacvrčalo po grlu. Hladno pivo namreč!

Tja so pred nami že prispeli tudi Žile, Vanč in Urh. Po izmenjavi vtisov iz stene, sem se malo pred nočjo odpravil v dolino in se precej utrujen odpeljal domov. Srečen in vesel!!! Juhej