Minulo soboto zvečer sva s Ciganko prasnila na kočo na Klemenči jami, prespala v družbi nemško govorečih smrčačev in slovensko govorečih šušljačev :) . V nedeljo zjutraj pa prijela za odlično skalo v Ojstrici, z namenom preplezati Spominsko smer Iva Reye ali tako imenovanega Zmaja. Plezarija je zahvaljujoč dobri skali lepo stekla. Začetne raztrežaje sva poplezala nenavezana, našla izvoz v Zmaja, zlezla prvi težji raztrežaj in ko sem že sam pr sem mrmral „orientacija danes nama pa res dobr teče“ sva ubrala varianto za „tapridne“ :) .Sfalila sva detajl smeri in vzporedno preplezala, z eno jebo opremljeno, zajedo majavih oprimkov in spodobne težavnosti (Nejčeva smer ?). Nad zajedo sva spet ujela Zmaja za rep in po slabih sedmih urah izplezala na vršno gredo koder poteka sestop po Kopiščarjevi ferati.

Skala v Ojstrici res ne razočara in naklonina in izpostavljenost v Zmaju te res ne pustita ravnodušnega. Skratka....bilo je odlično.

V nedeljo, 28. 8. 2016, sva se tečajnika spopadla z nič kaj lepo zvenečo Pocarsko smerjo v vzhodni steni Male Mojstrovke (Grebenec). Po krajšem, a žgočem dostopu iz Vršiča sva z molitvijo po senci le dospela do vstopa, od koder se je ravnokar podala ena naveza. Zaradi dokaj krušljivega terena in morebitnega proženja kamenja sva v steno, ki je na srečo obetala zavetje pred soncem, zagrizla šele kako uro kasneje. Z rdeče obarvanimi svedrovci dobro opremljen poligon, prvotno urejen za urjenje Slovenske vojske, v spodnjem delu ponuja nekoliko lažjo, a precej gruščnato plezarijo (če smo iskreni, DNK – beri slovar nekaj prispevkov nižje ;)), kar pa se v drugem delu z vstopom v kratek kamin in plošči sicer nekoliko popravi in ponudi lepšo, kompaktnejšo skalo. Pa čeprav mi kasneje uspe izruvati celo kamniti kos, ki se ga ne bi sramovala prav nobena kraška hiša. Po nekajurnem manevriranju, med katerim sva si vzela čas tako za utrjevanje (in sprotno analizo) znanja z vmesnimi postanki na sidriščih, kot za uživancijo, sva naposled srečno prisopihala do kratkega izstopnega grebena pod sedlom MM. Sledilo je še par korakov navzgor do sedla ter spust do Tičarjevem doma na obvezno okrepčanje.

Plezala sva pocarja: Andreja in Tomo.

Z Mihatom sva se na lep ponedeljkov dan namenila v Špik. Miha izbere Direttissimo, ker ima daljšo zajedo, jaz ne oporekam, in kasneje mi ni žal. Smer je v zgornji polovici fantastična. Več težav nama je povzročal spodnji del, kjer sva ga malo bluzila po svoje. Najprej malo preveč levo, potem fejst v desno, ojoj, mogoče sva bla pa prej ok, daj idi tu gor pogledat, joj to ni, pridi dol, drek kolko je že ura, daj greva kar v graben pa do Dibonove. In potem sva se našla. Po 12 urah sva na vrhu ujela romantiko zadnjih sončnih žarkov, sestop po Kačjem grabnu pa je ob zgovornih fantih, ki so plezali Direktno minil relativno hitro. Sestop je markiran in neproblematičen, martuljški hribi pa čudoviti. Splača se prespat na Bivaku pod Srcem - zleze pod srce, je eden boljših, stena pa je na dohvatu ruke in gledaš jo že zvečer in gledaš jo zjutraj in kar ne moreš umakniti pogleda...

V torek popoldan sva z Evo uprizorila štiri urni marš iz Dovja do bivaka pod Luknjo. Prenašanje omar na hrbtu sva si lajšala z rekom: "vsak alpinist mora enkrat peš u Vrata". Naposled z nočjo le doseževa bivak in presenečeno ugotoviva, da je prazen. Zjutraj ne hitiva zato sva pod Wisiakovo smerjo šele nekaj pred osmo. Tam pa na najino presenečenje nemško govoreča naveza. "Smer je kompaktna, greva za njima", si rečeva in se pripraviva na plezarijo. Midva že pripravljena, ona pa še vedno v "hladilniku" za robno zevjo. Vseskozi govorita, a pleza noben. Čukasto se gledava in ko se eden od njiju po zvoku sodeč "strese" v uvodnih metrih, že obupujeva. Potem zopet tišina in pet minut se ne zgodi nič. Naposled prvi zapleza, jezik mu teče precej bolj tekoče kot plezarija. Sam že iščem rezervno smer, Eva pa obupa, ko vidi da po desetih minutah ni očitnega napredka.

Odločiva se za Tržaško smer. "Mislim, da ne more biti slaba", bodrim Evo. Hitro najdem vstop, medtem ko za prehod nad uvodnima kaminoma nisem prepriča. "Se mi bo že prikazal, ko bom gor", si mislim in res se. Plezarija steče, ko se smer postavi pokonci je skala dobra, če ne odlična. Raztežaji so razgibani in konstantnih težav. Sidrišča so večinoma narejena, za vmesno varovanje pa lepo sedejo metulji. Prva petica je zelo lepa, medtem ko druga manj, poleg tega pa se zaradi nejasnosti skice z lahkoto odločiš za variante, ki pa znajo biti precej zabeljene. K variantam pripomorejo tudi klini, ki so naokoli. Na vrhu sva se odločila za nadaljevanje po Wisiakovi, kar je turo še malce podaljšalo. Ta del premore precej naložene skale in nama je bil po vsem lepem plezanju že malo odveč. Na vrhu sva se zadovoljna z opravljenim nastavljala sončnim žarkom, na sestopu pa se pobližje spoznala z neplašno Gamsjo materjo in njenima mladičema. 

Bil je prijeten dan za prvi obisk Zahodne Triglavske stene, predvsem pa nama bo ostala zgodba. =)

Pa še modrost: Zahodna Triglavska stena ni obrnjena na zahod, temveč predstavlja najzahodnejši del Triglavskega severnega ostenja. ;)

Z Žiletom in Mihom smo se udeležili tabora za perspektivne alpiniste v kopni skali. Priključil se nam je še dobri znanec Marjučo iz Vertikale.

V petek pozno svečer je Miha opravil službene obveznosti in odpravili smo se do Belopeških jezer. V dobre pol ure smo pristopili na Staro planino kjer je bil naš tabor. Komisija za alpinizem nam je uredila dovoljenje za šotorenje, tako da je bilo bivanje več kot prijetno. Plezanje v velikih okoliških stenah zahteva zgodnje bujenje, siljenje s hrano in prepričevanje telesa, da je naspano in da je prav prijetno toplo za plezarijo. Čeprav pokonci kocine trdijo nasprotno. Dostop do severne stene Malega Koritniškega Mangarta (MKM) iz planine vzame manj kot uro hoda. 

Prvi dan sva z Marjučom izbrala Severni steber bolj poznan pod imenom Desni Piussi. Smer je kompleksna in ocena prvih plezalcev (VI, A2) marsikaj skrije. Vstopni del poteka po stebru na odprtih ploščah težavnih za orientacijo. Na srečo sva na vrhu prvega raztežaja ubrala prečko v levo, katera nama je odprla prehod v naslednja nadstropja. V tem delu smeri za prečko je bilo potem kar nekaj starih klinov, kakšen tudi bolj za orientacijo kot varovanje. V tretjem raztežaju naju je pričakala gladka zajeda. Premagovanje najtežjega mesta v zajedi je močno olajšalo varovanje z metulji, saj je plezanje precej atletsko in na moji meji. Uvodne tri raztežaje sva plezala kar 3h. Višje nama je bolj steklo in tudi klinov sva srečala nekaj. Sumiva pa da sva pod ključne raztežaje v zgornjem delu prišla v dveh do treh raztežajih po smeri Usoda. Nad tem delom plezaš pod ogromnimi strehami, ki stopničasto zapirajo v levo nagnjeno zajedo ki te vodi pod izstopno streho. Do nje preplezaš manjšo strehasto zaporo in se znajdeš pod ključnim mestom. Streho premagaš s pomočjo velike šalce. Največjo težavo mi je pri tem predstavljal nahrbtnik, ki kar ni hotel za menoj in se je veselo zatikal v zajedi. V četrtem poskusu se le nagnem dovolj ven, da se potegnem čez in sledil je krik navdušenja. Po grapi do kamina sem kar stekel in nabit z adrenalinom zabil klina, ki sta lepo zapela. Do vrha smeri naju je ločilo še 200m in ob sončem zahodu sva uživala v vršnjih raztežajih. V izdihljajih dneva sva pohitela do Trbiškega bivaka, se okrepčala in v soju čelk po ferati življenja (Via della vita) nazaj na planino. Doživetje je bilo popolno.

Naslednji dan sva spala kakšno uro dlje, tako da sva temu prilagodila tudi načrte. Podala sva se v Rob nad Zagačami, kjer sva zaplezala v Pozabljeno misel. Smer ponuja lepe prehode v dobri skali in je delo mojstra Filipa Benceta, ki se je po njej sprehodil v dveh urah. Predvsem naju je navdušil spektakularen 60m dolg kamin, v katerem pa nisva bila očitno dovolj pozorna saj sva šla po njem vse do konca in zaključno strehasto zaporo premagala po plošči desno od zapore, orginal pa odvije ven kakšnih 10m prej. Plošča je nudila dobre oprimke in slabše stope. Osebno se mi je to mesto zdelo težje od strehe prejšnji dan. Za morebitne ponavljalce predlagava oceno VI+. Skala v smeri ima zelo rada kline tako da je smer bogatejša za kar nekaj primerkov. Smer izstopi v neposredni bližini Trbiškega bivaka, s tem pa je sestop malce krajši kot iz MKM. Po preplezani smeri se kar nekako nisem mogel znebiti občutka, da tole pa ni 500m. Naredila sva namreč le sedem raztežajev, zgornji del pa odplezala nenavezana. Med plezarijo nas je ta dan spremljal orkester ki je ubrano godel pred kočo Zacchi. Zelo sproščujoče. V dolino sva sestopila skupaj z Žigo in Matijem, ki sta ravno prišibala mimo.

Ob čakanju na Miho in Žileta, ki sta grizla v Cozzolinovi zajedi so nama udobje nudile mehke trave, deležna pa sva bila še "regeneracijskega" napitka in sončnih žarkov. Misli so se ob tem že podile v novih smereh nad dolino.

Plezanje v ambientu nad Belopeškimi jezeri mi bo še dolgo ostalo v spominu, vsekakor pa se bom še kdaj odzval na klic tamkajšnjih gora.

Smeri, ki smo jih Železničarji s soplezalci plezali na taboru:

- MKM, Spominska smer Aleša Kunaverja (VI+,800m): Žile in Miha, poskus 

- MKM, Severni steber oz. Desni Piussi (VI+/V-VI, 750m): Bošte in Marjučo

- MKM, Cozzolinova zajeda, varianta (VII-/VI, 800m): Žile in Miha 

- Rob nad Zagačami, Pozabljena misel, varianta (VI+/VI-/V, 500m): Bošte in Marjučo

Za več podrobnosti nas pocukajte za rokav in z veseljem bomo z vami delili kakšno prigodo. Žal so moje slike slabe, medtem ko jih od naveze MŽ sploh ni.