V soboto sva se z Davidom lotila Stebra revežev. Miheličev opis je glede poteka smeri natančen, tako da sva le sem in tja kak meter preplezala malo po svoje, slavospeve bleščečim ploščam v srednjem delu je pa treba vzeti z rezervo. So kar majave. Lepo plezanje v dobri skali se začne šele z zajedo in ob pojemajoči težavnosti traja do vrha. Plezala sva izmenično. David je bil suveren, tako da sem se počutil, kot da bi lezel s prekaljenim mačkom, ne pa svežim tečajnikom. Pivce v Erjavčevi koči smo ruknili skupaj s Petro in Nežo, ki sta ta dan tudi zmrzovali v stenah nad Vršičem.

Pred kratkim sem le zbral pogum in opravil praktični izpit na ferjanu. Zato sva se na pobudo Neli prejšnjo nedeljo zagnala v steno Nad Šitom glave v Smer po zajedi. Šlo je za preizkus mojih plezalskih  in predvsem Nelinih psihičnih sposobnosti, kako se bo obnašal njen drugi konec štrika. Prva dva raztežaja sta nudila res kompaktno skalo, po oceni vodje primerljivo z dolomiti. Plezarija se je nadaljevala v malenkost bolj zrukani skali po zajedah, kaminih in razih. Zaradi večih navez v steni je bila komunikacija v včasih otežena, sem pa zanimivo, razločno prepoznal Robija po smehu, ko je 200m pod mano po poti iskal svojo smer. Proti vrhu je sledila še prečka po široki polici in izstop skozi kamin na vrh. Vse skupaj velika uživancija.

Na vrh sta sočasno z druge strani prišla še Jana in Željo. Na kratko po spominu povzemam njuno dogodivščino. Zjutraj postanek na ferajnu, da vzameta plezalke za Jano in pivo za na pot. Ko sta se na Vršiču otovarjala, sta spoznala, da sta eno od teh stvari pozabila. Prilagajanje planov ju je peljalo v Butinarjevo grapo, kjer sta imela mini reševalno vajo in po ponovnem premisleku sta za vrh izbrala NŠG.

Ko smo sestopili do avta, se je z neba pošteno zlilo, mi pa smo si v Tonkini koči privoščili gurmansko pojedino in poizkusili Prvaka (nagrajen štrudl z bučkami). Dneva še ni bilo konec, sledil je še postanek v KG pri Urški in Milošu, da smo nazdravili na njegov rojstni dan.

Ker nama je slabo vreme za vikend odneslo plane, sva s Tedijem plezarijo prestavila na prvi lepi dan in tako sva v četrtek zarinila v Travnik. Ker sva oba še malo okorna v vertikali, sva se želela še malo vplezati in si izbrala Zajedo, ki jo spremljajo sami superlativi. Zares čudovita in strma smer in samo čudiš se lahko, kako sta mojstra Levstek in Kilar leta 1953 našla prehode čez tisto precej zastrašujočo steno. No, ko si enkrat noter, ni tako strašna :). Je pa strma :). V steni sta nama družbo delala še dva prijazna Kamničana, tako da je bilo veselo do vrha :). Kaj reči glede smeri? Dobra skala, lepi prehodi in dovolj klinov za sproščeno plezanje. Je bila pa meni kar težka ampak to ni nobeno merilo, saj nisem neki dober plezalec :). Skratka, odličen dan! :)

Ker se je ta teden vreme za nekaj dni stabiliziralo, ga je bilo treba izkoristiti za kakšnega izmed projektov sezone. Zato sva se z Žiletom v četrtek, 4.8., podala v MKM, v Frančkovo smer Meč (VI+/V-VI, 800m). Potek smeri je od povsod dobro viden, gre po enem izmed najbolj izrazitih razov v Julijcih, levo ob eni najbolj izrazitih zajed v Julijcih, Cozzolinovi zajedi.

Najprej zgodba. Pod steno sva šla dan prej in ker je bilo "odlično mesto za bivak" ža zasedeno, sva izbrala alternativo v suhi strugi potoka. Ki pa ponoči ni bila več suha in naju je do jutra skoraj zalilo. Ker sva ob nenehnem kapljanju bolj slabo spala, sva zjutraj preslišala budnico in vstala šele uro kasneje kot je bilo predvideno. Naveza, ki je bila na prej omenjenem bivaku, je žal imela enake plane kot midva in je bila že na vstopu, ko sva prišla pod steno. Zanimivo je, da sta se izognila vstopni zajedi, ki je (poleg enega raztežaja višje) najtežji del smeri in naredila obvoz po levi. Kdo ve, kako bosta upravičila trditev, da sta zlezla Meč. Ker sta bila zaradi obvoza precej hitrejša, sta bila okoli dva raztežaja nad nama, kar je bil povod za nadaljne težave. Fantoma namreč ni nihče povedal, da je proženje kamnja precej nevarna zadeva za naveze nižje. Tako sva dobila več salv kamenja, ena izmed njih je tudi zadela cilj. Na srečo ne Žileta na štantu, katerega je zgrešila za kake pol metra, zadela pa je cviling in ga skoraj čisto presekala. Sreča v nesreči je bila ta, da ga ni na sredini. Ko sva odrezala neuporabni del, sva še vedno imela na voljo 50m vrvi. Morala sva pač delati krajše cuge, kar se je poznalo na času in številu sidrišč, ki jih je bilo treba narediti, a je vseeno šlo. Izplezala sva še za dne, odšibala dol po Poti življenja in ob zadnjih izdihljajih svetlobe prišla do nahrbtnikov pod steno. Za fanta pred nama pa upam, da bosta tole prebrala in se malo zamislila.
Še par besed o smeri. Smer ni opremljena, zato potrebuješ primerno zalogo klinov in pomičnih varoval, tudi jebice (predvsem majhne) pridejo precej v poštev. Precej poči, predvsem v zgornjem delu, so ali precej široke ali pa silno tanke. Edini malo bolje opremljen raztežaj je VI+ nad polico sredi stene, ki ima v težkem tri kline, ostali težki raztežaji so v glavnem brez. V vstopni zajedi je na izhodu iz "neudobe lopice" sedaj tudi dober klin, ki pride zelo prav, ker zajeda nad lopico ne mara kaj dosti za varovala. V spodnjem delu je skala kar zadovoljiva, čeprav so vmes tudi deli z slabšo skalo. V zgornjem delu pa je na razu skala precej napokana in mestoma precej nevarna, čeprav je večinoma lepe bele barve. Večrat se nama je zgodilo, da je na videz super grif ostal v rokah, stop pa se je odlomil. Vsekakor sva glede na opise pričakovala boljšo skalo.
Sidrišča pogosto delaš sam, ponekod pa prideš do navrtanih štantov, ki so jih naredili pred leti čisto po razu za namen reševanja in so nekako na 50m.
Če prideš na vrh v mraku, ti mogoče pomaga tole:
na vrhu zlezeš še par metrov desno na plato, ga prečiš do škrbine, tam pa zaviješ levo dol v grapo, po kateri sestopiš do bivaka. Mestoma je vidna potka, ponekod so tudi rdeče pike.  Na melišču pod grapo greš levo za rob na pot, ki nato pripelje desno v škrbino. Iz nje se vzpneš po grebenu do bivaka in nadaljuješ levo po Poti življenja, ki pripelje na vstop.
Torej, zanimiva in pustolovska smer, katero pa ni dobro plezati še s kako navezo pred tabo.

V četrtek sva se z Davidom odpravila do Korošice, z namenom, da zlezeva Geršak-Grčar v Vežici. Ko sva prisopihala do Korošice, sva pozdravila oskrbnico, rezervirala prenočišče ter se hitro odpravila pod steno. Potrebovala sva malo več orientacijskega asa, ampak ko sva začela, je steklo brez težav. Smer je krasna, kompaktna in zelo zračna. Poplezala sva še do vrha, sestopala malo dlje kot mišljeno in se spustila do koče. Hotela sva v petek napadit še Planjavo, ampak je vreme to preprečilo in podala sva se nazaj v dolino.