V nedeljo sva z Dalenjcem zarinila v Mlinarico, ki se nama je teden prej izmuznila zaradi moje afinitete do alkohola in rešila še eno uganko J stene Lešarjeve peči. Potegnila sva novo, lepo smer v super skali, ki poteka desno od smeri Belo sonce. Dolga je približno 400 m, težave pa vedno v okviru IV-V, kar nas klasike izjemno radosti :). Skala nekoliko težje sprejema kline, varovanje večinoma urejaš z metulji in zatiči, pač tam, kjer jih lahko namestiš. V smeri sva pustila 3 kline. Lepa smer in lep dan v samotnem koncu naših bregov :). 

V soboto zarana smo z Boštetom in Jankotom zakorakali v Krmo. Po slabi uri hoje smo se od že navsezgodaj dehtečih romarjev na Triglav poslovili. Naš cilj: Veliki Draški vrh (2243 m) oziroma dobrih sto metrov pod njim. Polkilometrska smer, ki ima še kakšnih sto metrov viška (spodaj namreč "dostopiš" po Poševni zajedi), se je izkazala za lepotico. Kompaktna skala, ki se je rušila zgolj pod tečajnico (se sprašujem, zakaj? :) ), ni kazala zob, temveč nam je praktično v vsakem raztežaju namenila kakšen uživantski detajl. Vmesne prečke so bile udobne, sprehajanja pa ravno za okus, toliko, da sta glava in telo malo počila. A eden od detajlov se nam je vendarle malce zataknil v grlu. Z izstopnim kaminom ni bilo šale, zato ga je doletela posebna čast - izum nove alpinistične prvine, tako imenovanega lenivca (opis pri Jankotu, inštrukcije pri meni :/ ). Nazadnje je vendarle tudi lenivec prilezel do rešilnega preduha in skozi njega do veseljačenja na vrhu. Nekoliko bridko spoznanje, zakaj Bošte še verjetno nikoli ni zabil toliko klinov v eni sami smeri, je sledilo tri ure kasneje. Očitno lepa plezarija za marsikoga ne odtehta dolgega sestopa. Mi pa vemo, kako se tem rečem streže: Vedno je treba imeti nekaj soli s sabo! :)

Isti dan, ko se je odvijala kolesarska zadeva juriš na Vršič, sva se z Željotom odpravila v smer Debelakove v Veliki Mojstrovki nevede, da je bil očitno tudi juriš v to smer na ta dan. Beri vsaj 8 navez v smeri.
Ker je bila smer za izpitno turo, je Željo vse zadeve do potankosti naštudiral in temu primerna je bila tudi ura odhoda. Pod smerjo sva bila prva, a ne za dolgo. Prve 3 raztežaje je plezarija izgledala kot, da z drugimi navezami pletemo pulover iz vrvi.
Odločiva se, da malo počakava in eno navezo spustiva naprej. Od tu naprej se je pa začelo uživanje. Željo je suvereno vijugal po steni in odplezal vse težje odstavke smeri. Po 4,5h sva bila na vrhu in se že mastila s sendviči.
Sledil je še postanek pri Tonki, kjer smo s še eno navezo iz smeri proslavili novega starejšega pripravnika Željota. A ker več ur proslavljanja pri Tonki še ni bilo dovolj, sta za nadaljevanje poskrbela zakonca Ulčar s svojo gostoljubnostijo!

Včeraj sva se kljub grožnjam s plohami z Jankotom podala v Zadnjico pogledat Malo Špičje. Če bo šlo, super, če ne pa tudi je bil moto, ko sva zjutraj začela dolg dostop. S pašnim korakom ostarelega gamsa sva bila v slabih 3 urah pod steno. Dokaj optimistično sva gledala prehode in si bila enotna, da poskusiva. Z vsakim metrov je smer bolj presenečala. Pozitivno :). Skala je bila vedno boljša, prehodi vedno bolj nori, klanci pa tudi:). Velika odlika stene so številne gredine in police, ki omogočajo zelo udobna sidrišča :). Zadnji trije so fantastični, najprej po čudoviti zveriženi poči, nato po drugi poči in prestop levo v tretjo poč, za zaključek, preden stopiš na tople trave vrha, pa še krasen kamin :). Skratka, smer je dolga približno 200 m, težave sem pa tja povohajo petico, varovanje pa odlično s klini in metulji. Dva klina počivata v pokah - prvi na prvem sidrišču, drugi pa v poči 4. raztežaja. Z vrha sva hitro pobegnila pred dežjem, ki naju je neuspešno lovil in v slabih 2 urah sva se že peljala proti Kranjski Gori k Milošu in Urški. Tam pa prešerno razpoložen izpitnik Željo in Gres in šef AO Mojstrana in začela se je druga zgodba... :)