Kaj se dogaja

Ker se brez muje niti čevelj ne obuje, je bilo brezskrbnega tečajniškega “šlepanja” tokrat konec. Žile naju je zadolžil za izbiro ture, a čeprav sva preštudirala precej literature in preverila glas znanega in neznanega ljudstva, je nazadnje odločil – kdo drug kot vreme. Namesto polkilometrskega Stebra revežev smo zavili v krajšo (ha!) 300-metrsko Madonno. Dostop je bil – za nekoga še posebej razveseljujoče – lahek in prijeten :) Pred prvim snežiščem pod steno smo se navezali in se – kot smo ugotovili kasneje – lotili variante vstopa, ki je tekel čez enega od buhtljev levo od originalne smeri. V prvem raztežaju smo si z nezahtevnim plezanjem lepo ogreli prste in glave. Toda sledilo je…

Štartali v nedeljo ob 6-ih iz Ljubljane učitelji Luka, Slavc, Silvo ter tečajniki Larisa, Dominika in jaz. Pot se začne nad Kamniško Bistrico od koder smo napredovali proti Repovem kotu. Po dobri uri solidnega tempa, po prečenju snežišča se steza kmalu odcepi desno proti Staničevem vrhu. Potrebovali smo še dobre pol ure po krušljivem in strmem pobočju in kmalu dospeli na južno steno pod vrhom, kjer se sprva začnejo krajše, lažje ne navrtane plezalne smeri do težjih, tudi navrtanih (od 100m do 150m). Idealne za učenje plezanja v gorah. Luka, Larisa in Dominika so za prvo smer izbrali smer Budra 110m, ki naj bi bila v enem detajlu, ki pelje čez balvan V, Slavc, Silvo in jaz pa smo se lotili…

Ker je od zadnjega obiska Posočja ostala neizpolnjena ena želja, smo se v soboto s črnuško navezo (Gašper, Petra) odpravili pogledat zanimivo ploščo v steni Vrha nad Škrbino. Dovoz iz Ljubljane je kar dolg (2-2.30h) in adrenalinski (sploh cesta do Tolminskih raven), dostop mimo planine Razor lepo ogreje (1.30-2h) in si pod ploščo. Vstop v smer Izpolnjena želja (V/III-IV, 250m)  je malo bolj levo od vpadnice vrha kakor kaže skica, nato dva raztežaja do odloma. Detajla smeri sta nato previs v tretjem raztežaju in gladke plošče v četrtem raztežaju. Smer ponuja lepo plezajne v razčlenjenih ploščah, V moraš bolj iskati v gladkih ploščah, sicer se lahko umikaš v razčlembe, veliko možnosti…

V soboto sem pred nevihtami zavil proti Kokrskemu sedlu in se ustavil pod podostenjem Kalške gore. Relativno kratka SV stena ima dobro skalo in tako sem vstopil v sicer mokro (kasneje mi je bilo žal) smer Panorama (V/IV). Smer je delo zakoncev Relja, je opremljena in poteka po res super skali. Na žalost so me meglice začele kmalu preganjati, tako da sem vrh stene sprejel odločitev o povratku v dolino. Sicer pa priporočam obisk te stene. Lepa plezarija.     

Prejšnjo sredo sva z Neli v dežju napadala nad Vršičem. Polno motivirana sva se zagnala v meglo in vstopila v Zajedo skozi okno. Odplezala sva dva raztežaja ko naju okno ni spustilo skozi...okno je bilo že odprto a je bil predpražnik poln slabih prijemov in sva se hitro spustila nazaj pod steno. :) Včeraj pa sva bila v Beli peči, kjer sva plezala Direktno in Guštersko. Luštno je blo.

Edo je doživel kar konkreten hribovski krst. Čestitke! Stavim, da se mu bo odslej vsaka skala zdela čvrsta! Je pa bila dogodivščina! Glede na skico smo začeli prav, le da nas na koncu travnatega žleba ni pričakal strm kamin, ampak precej strma in zelo krušljiva plata. Pa smo odabzajlali po strmem travnatem žlebu nazaj in poskusili v sosednjem strmem travnatem žlebu. Ta nas je pripeljal na strm travnat in krušljiv raz, tj. na Grebensko smer. Ko bi po prvotnih načrtih že morali žuliti sendvič na vrhu smeri, smo šele prišli do prvih zaresnih skal. Krušljivost je njih odlika. Med mnogimi bolj ali manj strmimi travami smo tako naleteli na lepo in skoraj nekrušljivo plato pod zobom, zanimiv ozek…

Štartali smo v soboto ob zgodnji jutranji uri iz Ljubljane. Bošte, Gres, Anže in štirje tečajniki: jaz, Boštjan, David in Luka. Natlačili smo se vsi v en kombi proti pravljični dolini zadnje Trente. Pot do planine Zapotok v čudovitem gozdu je bila strma in na manjših odsekih zavarovana s klini in jeklenicami. Ves trud je bil poplačan, ko smo prispeli do obnovljenega pastirskega stana, kateri nam je pozneje nudil tudi zatočišče. Čarobna idila, tišina, nikjer nikogar, žuborenje potočka in čudoviti pogledi- so nam dali energije za steno Srebrnjaka. Bošte, David in jaz smo preplezali eno klasiko SZ Steber Srebernjaka IV+/III-IV 450m. Za mene prva alpinistična smerca, kjer sem celo izbila en…

No, tako … nismo bli čist ziher, a plezamo zlatega al malega, ampak cekin je pa bil. Spodaj brez reliefa, zgoraj z bolj očitnim. Na vrhu časa polna skleda za veter v laseh in, kakopak, za šnobke izrazite. Smuk smuk med ruševjem kosmatim. Pa spet pod steno in navzgor v tračarije. Svet iz metra v meter bolj majav in razbit. Ampak kaj nam mar! Smo le neustrašna družba: kraljica previsov, kraljica plati, za povrh pa še kralj, ki nago rit v tolmunčkih hladi (in rad kuje rime na i). Z nami bi morala iti še princeska zala, pa je, bož'ca, v vročici obležala!