Kaj se dogaja

Danes sem šel popoldne na Vršič malo pretegnit krake in predvsem pogledat, če sta moja sistema še v razu. Jasno, da ju je "pošteni" najditelj že pobasal, sem pa tako vsaj malo še plezal, na enem izmed štantov poklepetal z navezo, ki si je tudi zaželela popoldanske rekreacije, ter po slabe pol urce že sestopal po Hanzovi poti. Ob premetavanju misli sem pa tja, sem se hitro znašel pod steno in praktično na vstopu v smer Košir-Brelih. Kolikor sem lahko videl, ni bilo v smeri nikogar, tako da sem superge zamenjal za plezalke in vstopil. Smer je še vedno lepa, mestoma me zmoti nekaj mastnosti in mokrote ampak z nekaj pazljivosti gre zadeva gladko skozi. Še največ težav mi je povzročal izstopni…

Ker je spanje v koči v Tamarju še vse do 20.7. onemogočeno sva se s Primožem odločila, da greva v soboto kar v Veliko Mojstrovko, čeprav so bili prvotni plani nekoliko drugačni. A nič zato, saj je tudi Kovinarska smer prav “privlačna”, predvsem zgornji del (kompaktna skala platk in poči).   Že v petek zvečer sva se zapeljala do Erjavčeve koče, kjer sva prenočila in naslednji dan v zgodnjih jutranjih urah ubrala pot pod noge do stene. Smer in tudi celotna stena je bila “najina” celi dan. Uživala sva v toplem dnevu in v zgornji tretjini smeri tudi že v soncu :-)   Smer je raznolika, od kaminov, poči, platk, prečke in tudi “sprehajanje” v smeri. Plezala sva po opisu Miheliča in se kot…

V soboto, 2.7.2016, smo Silvo Vrhovec (AO Železničar), Janez Mežan (GK Limberk) in Samo Butkovič (GK Limberk) splezali prvenstveno smer v Novem Vrhu. Najprej smo ponovili smer Prijetno domače. Med ponovitvijo sem opazil, da bi lahko splezali še eno prvenstveno smer. Takoj sem nagovoril prijatelja in odločili smo se, da jo preplezamo. Poimenovali smo jo po našem gorniškem klubu Limberk (Limberška smer).   Limberška: IV-/III/II, 120 m, 45 minut OPIS: Smer se začne enako kot Prva železniška (ki se nadaljuje desno). Prijetno domače vodi navpik po neizrazitem razu. Limberška pa vodi levo po izrazitem razu. Nadaljuješ po njem in ko misliš, da je konec se ti smer III/II sama ponudi še malo v…

V soboto je v Belih vodah odmevalo slovensko. Plezam, varujem, podri... se je slišalo od vsepovsod. Z Miho sva izbrala osamljeni stolp, ki takoj pade v oči in v njem nisva pričakovala gneče. In res je tudi ni bilo. Smer Bulfon Perissutti je sicer kratka, a lepa, pokonci in v solidni skali. Sestop ni nič od tega in naslednikom namesto zoprnega poplezavanja po podrtem, raje priporočiva abzajl ob normalki (sidrišča povečini narejena, le poiskati jih je treba). Na vrhu smo si pomahali s Špelo, Tomažem, Robijem in Edotom, in tudi skupaj zaključili na pivu v Ratečah.

Do sedaj sem se vsakič, pred turo, zbudil sam, par minut preden se je oglasila budilka. Podobno je bilo tudi to soboto, edino da sem se zbudil 15 minut po tem ko naj bi zvonila , saj sem jo napačno nastavil in je ostala tiho. Ker se je Laura odločila, da bo ostala doma zaradi študijskih obveznosti sem v avto spravil Robija, čez pol ure pa še Špelo (zrela mlajša pripravnica) in Tomaža (še mlad grsjevec, tisti, ki nam je pripovedoval o nesrečah v gorah). Napotili smo se v Bele Vode, obe navezi v smer Ive Piemontese (III, IV, 250m). Dostop do podnožja me je še kar moralno uničil, sploh pa zato ker so teli trije cel čas čebljali o tem in onem, jaz sem pa komaj lovil sapo cele dve uri koliko je…

Dolomiti se bližajo, pol sezone je že mimo, zato sva s Tedijem rekla, da je konec šale in da se je treba vplezat. In ker sonce vedno bolj zakuri, sva sončni Stenar zamenjala za senčni Draški vrh. Izbrala sva Spominsko smer dr. Tomaža Ažmana, ker naj bi bila res lepa, za piko na i pa poskrbi super skala. Začetna predsezonska okorelost je poskrbela, da so bili prvi raztežaji nekoliko leseni, v nadaljevanju pa sva le pokazala tudi kak graciozen, da ne rečem eleganten gib. No, kljub temu sva za smer potrebovala 5 ur. Ocena se za moje pojme zdi nekoliko previsoka, ampak dopuščam možnost, da sem s pridom izkoriščal mojo višino :). Skratka zaključek je bil, da se za take smeri splača vstati sredi…

V sredo sem na konopec vzel Šilčkovo pa Pikačujevo in za njuno prvo plezalno smer smo dogovorili Severni raz Male Mojstrovke. Dan je bil idealen, temperatura ta prava in skala, tako kot vedno, čvrsta in prijemov bogata :). Mogoče sta se v spodnjem delu še malo pritoževali, vendar sta kasneje iz metra v meter bolj zadovoljno posedali na sidriščih. Na koncu sta le morali priznati, da je smer prav lepa in skala zelo trdna, še Kotečnik se je ne bi sramoval :). Skratka, na vrhu smeri smo zrli v padajoče sonce in žvečili sendviče ter sladice iz pekarne Šilček, nato pa s pašnim korakom ostarelega gamsa preko Hanzove poti sestopili nazaj do Rdečega bliska :)  

V torek po službi, sta se na drugi konec vrvi navezala Zlatohej in Sandra in šli smo potipat Pokljuško smer. Res udobnemu dostopu sledi zelo prijetna plezarija v super skali, z odličnimi možnostmi varovanja, tako da so svedrovci popolnoma odveč. V tem delu stene smo bili sami in uživali v rekreaciji. Tudi mladinca sta se imela fajn in pohval na račun smeri ni manjkalo :). Takisto ni umanjkalo pivo v dolini :)