V četrtek sva šla z Bregarjem v Vežico in splezala Akademsko smer. Smer je zelo lepa, strma, skala super, detajl zanimiv. Če bi bila še vsaj 100 metrov daljša bi bilo še toliko bolje. Detajl sem preplezala kot druga in je bila zato moja glava "na mestu", kar mi je pomagalo, da sem ga uspela preplezati na fraj ... Hvala Bregar za cug! :). Do vrha nisva nadaljevala in sva tako sestopila čez ruševje (malo je sitno) in poabzajlala do vstopa smeri. V celotni steni sva bila sama in se naužila zvoka narave. Bil je fajn dan ...

Že dolgo je v meni gorela želja, da zlezem na Veliki Klek(Grossglockner) čez  greben Studlgratt in zaključim trilogijo vseh treh glavnih  grebenov, ki vodijo na Veliki Klek. Manjka mi še spodnji del Nordgrata, ki sem ga pred leti del plezal čez Mayerrampo, ki priključi na ta greben. Mogoče nekoč v prihodnosti…  Pot je enostavna iz Kalsa do koče Studelhutte, kjer sva prespala. Zaradi slabe vremenske napovedi sva odrinila nekaj pred četrto uro zjutraj.  Sama smer je polna različnih pomagal, svedrovcev, jeklenic ... Tako, da žal malo izgublja svojo pristnost alpinistične smeri. Smer kopna, pristop čez ledenik shojen.  Plezala sva nenavezana, brez gužve pred nama. Za nama je bila pa prava veselica navez. Tako sva smer od koče do vrha zmogla v 4,40 h. Po kratkem postanku na vrhu 3798 m visokega  Kleka, so se začeli kopičiti oblaki in naju je na sestopu  pred Johann kočo že veselo zasipavala sodra, mešana z dežjem. Na Johannu sva spila zasluženo pivo in odkorakala proti Kalsu in domov v prelepo Slovenijo;)

Studlgratt III+, 3h, 550 m sem plezal z J. Vozljem iz AO Litija.

S Petro sva ugotavljali, da to poletje še nisva skupaj plezali v skali, zato sva morali takoj v akcijo. In če so Rinke letos na ferajnu res popularne, sva v petek tudi midve mogle tja- v Direktno v Štajersko Rinko. Prvotni načrti o spanju pod milim nebom so padli v vodo, tako da naju je potem čakal ne ravno zgodnji odhod iz Lj in vroč sončen dostop. Ta dva tudi kriviva, da sva na gredi zavili levo in ne navzgor v glavo- bo pa za drugičJ Če se še kdo odloči za to potezo- ko prideš v škrbino, plezaš še en cug v levem delu (~III, tu pa tam kakšen klin) in ne greš po škrbini navzdol, kot sva to naredili midve. No v to, da bi morali poplezavati celo pot navzol sva dokaj kmalu podvomile in poiskale pomoč pri Metku, ki nama je razjasnil sliko in naju poslal na pravo pot. Na koncu bi vrjetno ta čas tudi že splezale dobršen del glave…J

Sama smer je pa drugače prava lepotica, skala odlična, opremljenost tud- priporočavaJ

Včeraj sva se z Žiletom podala v omenjeno smer. Kot rojenemu Šentjurčanu mi je prav zadovoljsto, da sem jo lahko lezel.

    V smeri prevladuje zelo dobra skala, najdeš pa tudi tako sumljive kakovosti. Klinov je zelo malo, tako da varovanje v večini nameščaš sam. Možnosti varovanja na zatiče in metulje so fenomenalne. V smeri sva pustila en klin.

Smer se nama je zdela težja kot pravi ocena, če se z oceno detajla še lahko strinjava, je zajeda, ki služi kot orientacijski kažipot, tista ki je mnogo podcenjena. Za naju kar detajl smeri. Očitno je avtor smeri (Jože Zupanc) ob plezanju v navezi s Frančkom prevzel tudi njegovo ocenjevalno lestvico. =) Žile je zlezu na fraj, js bom pa mogu še prit in v veselje mi bo. =)

Kapo dol prvenstvenikom za tako drzno linijo.

Matevž, Katja, Špela in moja malenkost smo že v petek zvečer odrinili proti Okrešlju s ciljem, da splezamo Igličevo smer v Mali Rinki. V Frischaufovem domu smo srečali še Edvina in Stanko, ki sta bila namenjena v Direktno. Edvin in Stanka zta izrabila udobje koče, ostali pa smo se odločili, da poizkusimo prenočiti v soju polne lune. Noč je bila topla, jasna in vlažna. S toploto in jasnino nisem imel težav, z vlago pa se je morala spopadati spalka.

Ker se v takem času že zgodaj prične daniti, smo tudi temu primerno zgodaj vstali in se odpravili proti vstopu. To je bil zame četrti vstop v to smer. Ker sem letos bolj slabo vplezan je bila smer zame tokrat kar naporna a lepota in kvaliteta skale je še vedno kot je bila. Po mojem mnenju je to smer s katero mora opraviti vsak, ki se ukvarja z alpinizmom. Zaradi kvalitete skale, same lepote in udobnega dostopa je smer zelo obiskana in temu primerno tudi opremljena, za mano pa je smer bogatejša še za dva klina. Tudi vsa sidrišča so opremljena kot se spodobi.

Pred nami je bila še ena naveza od katere smo vsake toliko kasirali kak kamenček, a moram priznati, da sta bila zelo obzirna. V sosednji Vzhodni zajedi smo opazili še dve navezi. Presenetljivo malo gužve za tako lep dan.

Sestop do piva na Okrešlju se malo vleče, za zgornji del Turskega žlebu pa brez slabe vesti lahko rešem da je grd. Tudi zavarovan del poti v Turskem žlebu se nikoli ne bo mogel primerjati s standardi, ki predstavljajo varno nadelane poti (ferate).