Ko sem prišel z Dolomitov, se mi čas nekak še ni zdel zrel za počitek, zato sem poklical Boštjana, če bi šel malo frikat. Pa je rekel, da bi šel raje v hribe. In sva šla.

Ker sva si želela izogniti se gneči, sva prespala v Vratih.

Verjetno je bil tudi dober spanec kriv, da sva plezala hitro in tekoče (no dvakrat sva tudi malo zgrešila, pa potem našla) in tako sva po sedmih urah plezanja že stala na vrhu stene. 

Z Mihom sva se že v torek dogovorila, da greva v soboto neki plezat, ostalo je blo v zraku. V četrtek sem malce polistal vodniček, upošteval spremljevalne dejavnike in izbira je padla na Mansardo. Na začetku rahli dvomi, a večletna želja je prevladala. V soboto je tako bil dan D.

   Rahlo zaspanost sva pregnala na dostopu, ki nama je šel odlično od nog. Obličje stene je bilo tako vedno bližje in srce je bilo hitreje, besede pa je na trenutke zamenjal molk. Sledil je ogled namišljene linije in lahkoten tempo do vstopa.

Sledilo je presenečenje v obliki mokrega vstopnega kamina, ki ga je žreb dodelil Mihu. Z vstopom se je film zavrtel. Raztežaji so si sledili in kljub trudu, ki so ga od naju zahtevali posamezni raztežaji sva neizmerno uživala. Kompaktne bele plošče in zajede, strma in na trenutke tudi izpostavljena mesta so si sledila eno za drugim. Vse to v prekrasnem ambientu doline Mlinarce in okoliški ostenj s kraljico Planjo. Višje kot sva bila v smeri bolj je Planja v meglo skrivala svoje obličje, a naju na izstopu vseeno nagradila s soncem.

Film se je odvrtel in oba sva se strinjala, da sva plezala eno izmed najinih najlepših smeri v hribih, pa še "na fraj" je šlo po domače. Zadovoljstvo je kar bruhalo iz naju. Sestop sva predirjala in za konec dneva z izbrano družbo namočila telesi v Jasni, želodca pa napolnila v domači Kranjskogorski kuhinji.

Za takšne dni se živi oz. ko izživiš moto Carpe diem.

Napoved je bla vroča, tako da sva si bli s Petro enotni, da greva pogledat v severno steno MM, smer Bilijard. Ko sva bili pod smerjo men ni blo čist jasno, al se gre res tam al ne. Začetek je res strm, skala dobra, previs je bil pa meni osebno zelo zanimiv.. :D V celi smeri sva najdli samo en klin-nad previsom, štanti naj bi bli nabiti, ampak jih najine oči niso zaznale. Js sm iz smeri vlekla take velike kamne, Ciganka pa je drobila stope :D smer je drgač zlu lepa in konkretnu strma. Sledil je še res obupn sestop po orng podrtiji in gasa domu. Fajn je blu :D

V petek sva se s Primožem odpravila na Vršič. Imela sva kar tri smeri na izbiro, ki bi si jih želela preplezati. Ker je na prelazu kar dobro pihal veter, sva se odločala ali ostati na južni strani ali jo mahniti na severno stran. Odločitev je padla, da greva vsaj pogledat, kako močno piha na severni starni. Vročine ni bilo, pod smerjo Smer po zajedi pa niti ne prehladno in tako sva se kar ustavila in navezala na štrik.

Sama smer ima ponuditi res super skalo, predvsem tam, kjer so petice, v kaminu pa se skala ne more ravno pretirano pohvaliti. Na samem štartu in še cel prvi cug naju je dodobra zanohtalo - v petek toplega poletja še ni bilo :)

Imela sva svoj "mir", saj smo bile v celi steni le 3 naveze ... vsaj kolikor sva jih midva videla in zaznala :) ...