Z Gresom sva prejšni teden v sredo plezala zgoraj omenjeno smer. Oba se strinjava da je vrhunska. V to kategorijo spada zaradi odlične skale, ki je bila narejena tako da lahko daješ not frende pa tricame lih na vsak meter. Plezarija pa tudi po samih dobrih grifih v strmem klancu. Tako strmem da če ti v drugem raztežaju pade komplet, prileti direkt pod steno. Na koncu tega raztežaja prideš na gredo, ki te pripelje pod previs, skupen s Trmastimi kamini. Tuki se nama je šu en gams splašit in se spotaknt ob najin štrik. Sprožu je plaz kamenja v Gresovi smeri, k sreči pa je vse letelo, kot komplet, direkt v poden. V nadaljevanju nisva srečala nobenega gamsa več. Po sestopu sem se še enkrat sprehodil na vstop smeri, po izgubljeni komplet. Tokrat smo turo zaključili v Erjavčevi koči.

Ojla,

Nekaj dni sva se z Stanli mudila v Paklenici. Bilo je  vroče, zato sva se bolj držala krajših smeri v kanionu. Plezala sva uživaške smeri.  

Kava kod Dinka 6b+125m

Karamara sweet temptations 6a+110 m

Gospodari kiše 6a+120 m

Dreaming the lost friends 6a+100m

Flex & Rex 5a+120 m

PS Nisem vedel, da Dinko nima več onega carskega zlatega prinašalca, počiva tam med zvezdicami :(

Lep pozdrav!

Danes zarana sem grizel kolena proti Kokrskemu sedlu, da sem nabral še nekaj višincev pred soboto :) in spotoma splezal še smer WC rampa (IV/III), ki jo ugledaš takoj, ko steza pride ven iz gozda. Spodaj je kar dobra plezarija, potem pa trave mešajo štrene in na vrhu sem bil jako radosten, da se je vse srečno izteklo :). Nadaljeval sem proti Grintovcu in skrenil proti Dolcem. Potem sem ugledal ostenje Kočen in se odločil pobliže pogledati po koliko so jabolka :). Zagnal sem se po enih rampah levo-desno, skala pa...hja, tudi že po boljši smo kozlali, haha, a je bilo k sreči tega pečevja le enih 100 m. Težave skromne, le tu in tam se malce dotakne IV, sicer pa III. Čakal me je še sestop in zaključek še enega lepega dne v bregih :).

Z Niko sva prvič združila moči in se nekega vročega petkovega jutra podala v Vzhodno smer v Mali Rinki z vzhodnim pristopom (beri: nažigalo je kot pri norcih). Lotila sva se jo z velikim entuziazmom, prešernega duha in v pričakovanju opevane skale in lepote (tako stric Mihelič), ki pa se iz raztežaja v raztežaj kar nista hoteli udejanit. Tudi neskončno trenja v vrveh v prvih raztežajih, zagruščenost :)) (kako lep slovenski izraz za krš) in plaz padajočega kamenja tik pred koncem nista načela najinega optimizma in dobre volje. Smer je res lahka (a je zaradi skale nikakor ne gre podcenjevat), odlična za začetek sezone in ima kar nekaj lepih trenutkov. Še poprej pa sva v ponedeljek z Emo opravila z Novo centralno v Veliki babi. Zame sicer ponovitev, ki pa se je zaradi privlačnosti in dobre skale kar nočem naveličat.

Ker se GM4O nezadržno bliža, sem danes zarana združil prijetno s koristnim. Iz Kamniške sem se podal na Petkove njive z idejo, da do stene Vršičev švicam, se nato malo oddahnem, preplezam par smeri in potem spet švicam čez Presedljaj v dolino :). Dopoldne je vreme še sodelovalo, potem pa se je spet začelo - meglice, oblaki, veter. No, k sreči sem do takrat že preplezal tri smeri :). Začel sem z Lukmanovo, ki je odlična za ogrevanje, pa še potek je jasen :). Nadaljeval sem s Frančkovo Črno jamo z oceno III, ma sem ji suvereno pripisal IV :). In ker vedno ne stopiš v drek, sem za konec odkril lepotico, ki ji daleč naokoli ni para. Govora je o Smeri mimo votline. To je pa najlepša smer na zemlji planetu in vesolju in galaksiji in prostoru in času :). Strma, odlična skala, ulite ergonomske šalce in skrivnostna. Od spodaj ti potek ni jasen, ko pa plezaš se ti sproti odkrivajo prehodi in kaki prehodi to so. Ojoj dragi moji! Vem, da sem že za marsikatero smer rekel, da je lepotica ampak tudi če rijete na Petkove njive samo za to smer, vam ne bo žal :). Ker si nisem hotel pokvariti okusa, sem na robu stene zaključil s plezanjem in odhlačal v dolino. No, tudi oblaki in megle so pomagale :).