V torek, 12. maja, sva z Markom Lebanom (AO Cerkno) v zahodni steni Novega vrha splezala zgoraj navedeno smer, na sliki označeno z modro barvo.
To je smer, ki ne ponuja velikih težav, kot večino naravnih prehodov v zahodni steni Novega vrha.
Vstopiš okoli deset metrov levo od vstopa sm. Še je čas in plezaš po plitvi grapi naravnost navzgor na raz (II). Držiš se bolj leve strani saj je pečevje tu dokaj dobro. Ko prideš na raz, ki je v bistvu na desni strani in je le-ta rob gredine (z čopi trave) smeri Še je čas in ki tu zavije rahlo levo v kompaktno gredo-ploščo, urediš varovališče prav pod ploščo. Nadaljuješ desno v sosednjo gredo in po njej do vrha na raz (III-IV) in po njem na vrh (I).
Sestopila sva po Sestopni v vzhodnem delu ter ponovila še Raz borovcev (IV+/III, 140 m). Lepa smer!
Včeraj sva z Dalenjcem spet plezala v Mlinarici :). Ja, to postaja že tradicionalna tura za začetek sezone :). Kaj češ, predvidljivi smo in ujetniki navad pravijo :D. No, kakorkoli že, v J steni Lešarjeva peči je bila ena linija, ki mi že kaki dve leti ni dala mira. Malo sem jo šparal, ker sem sumil, da jo krasi fantastična skala in lepi prehodi. Ampak ker se samo od šparanja ne da živet, sva jo včeraj šla potipat in nisva bila razočarana. Skala je res odlična, malo šodra je na policah ampak večinoma pa ne najdeš majavega grifa, pa če ga iščeš s povečevalnim steklom ko Šerlok Holms :D. Prehodi lepi, logični in klasični, zato je tudi ocena taka: V/III-IV, 350 m. Vmes sva zagrešila dve lepotni napaki, ampak sva si bila enotna, da morava kaj pustiti tudi za ponavljalce :D. Skratka, za prvo v sezoni je čisto dobra :D. Imena pa še nima, tako da je še Brezimena, hahaha :D
Ko je glavni namen plezarije čisti hedonizem, je stena ob jami Govic preverjeno pravi cilj. Dostop je sestavljen iz lahkotnega sprehoda ob jutranje čarobnem Bohinjskem jezeru in kratke strmine, kjer se telo ogreje na delovno temperaturo. Razgledi ves čas božajo oči in dušo, idile pa ne pokvarijo niti mestoma precej krhke plate in nekaj šodrastih odsekov. Jezero je že primerno za osvežitev – po uradnih podatkih ima 15 stopinj, neuradno pa še kakšno več. V smeri Kat sva uživala Gita in Primož.
Zupanova se je že dolgo prašila na seznamu obveznih smeri. V torek so planeti le zavzeli blagodejne položaje: Nika je rekla »da«, šef pa odobril dopust.
Trema pred zahtevno lepotico je pri obeh nekoliko skalila spanec, zato sva v zgodnjem sredinem jutru precej odsotno dostopala po neskončnih travah pod steno. Med malico sva zaspano opazovala, kako vodja naveze, ki je pred nama vstopila v smer, lahkotno poplesava po prečki čez luske in bila potolažena, da potem pa že ne more biti nevemkakotežko (pač nisva vedela, da je bil to Marko PrezeljJ). Tako sva polna optimizma zarinila v smer, med grabljenjem bolj ali manj oddaljenih šalic in prestavljanjem nožic pa je v glavi odzvanjal Miheličev slavospev smeri. Do drugega raztežaja nad gredino sva se izmenjavala v vodstvu. Nika je blestela v prečki in visečem štantu, medtem ko sem ji jaz kradel petice, da je lahko zajavkala v previsu nad gredino in mojstrsko odšodrala med majavimi skalami edinega krušljivega raztežaja do ene izmed mnogih lepih terasic.
Potem sem vajeti prevzel jaz (no, ja, pravzaprav je Nika tako zategnila uzde, da mi ni ostalo drugega) in naju popeljal čez vse detajle. Prvi detajl – gladek žleb – sva premagala z eleganco, drugega – strmo zajedo – pa na moč. Potem sva se ravnala po Miheličevem opisu in namesto izstopa po lepi prečki, ki je obljubljala lažji izstop, prestopila levo v kamin, sledila poklini in se v dveh neugodnih prečkah poklonila Elvisu in Singerju.
Za konec sva po Virensu odabzajlala z Janezom in Ines, slalomirala po snežišču, pobrala dva utrujena pohodnika, namočila noge v Kamniško bistrico, se dobro najedla, dolg in pester dan pa zaključila na ferajnovskem predavanju.



















