Zupanova se je že dolgo prašila na seznamu obveznih smeri. V torek so planeti le zavzeli blagodejne položaje: Nika je rekla »da«, šef pa odobril dopust.

Trema pred zahtevno lepotico je pri obeh nekoliko skalila spanec, zato sva v zgodnjem sredinem jutru precej odsotno dostopala po neskončnih travah pod steno. Med malico sva zaspano opazovala, kako vodja naveze, ki je pred nama vstopila v smer, lahkotno poplesava po prečki čez luske in bila potolažena, da potem pa že ne more biti nevemkakotežko (pač nisva vedela, da je bil to Marko PrezeljJ). Tako sva polna optimizma zarinila v smer, med grabljenjem bolj ali manj oddaljenih šalic in prestavljanjem nožic pa je v glavi odzvanjal Miheličev slavospev smeri. Do drugega raztežaja nad gredino sva se izmenjavala v vodstvu. Nika je blestela v prečki in visečem štantu, medtem ko sem ji jaz kradel petice, da je lahko zajavkala v previsu nad gredino in mojstrsko odšodrala med majavimi skalami edinega krušljivega raztežaja do ene izmed mnogih lepih terasic.

Potem sem vajeti prevzel jaz (no, ja, pravzaprav je Nika tako zategnila uzde, da mi ni ostalo drugega) in naju popeljal čez vse detajle. Prvi detajl – gladek žleb – sva premagala z eleganco, drugega – strmo zajedo – pa na moč. Potem sva se ravnala po Miheličevem opisu in namesto izstopa po lepi prečki, ki je obljubljala lažji izstop, prestopila levo v kamin, sledila poklini in se v dveh neugodnih prečkah poklonila Elvisu in Singerju.

Za konec sva po Virensu odabzajlala z Janezom in Ines, slalomirala po snežišču, pobrala dva utrujena pohodnika, namočila noge v Kamniško bistrico, se dobro najedla, dolg in pester dan pa zaključila na ferajnovskem predavanju.

Vanč ima zaradi Smrkete travme iz otroštva, jaz pa sem jo pa že večkrat opazoval iz sosednjih smeri. In tako sva jo šla splezat. Prva dva raztežaja trojke sta luštna priprava na detajl - dolgo, široko in rahlo previsno poč. Opozorila o težavnosti v različnih spletnih objavah niso bila iz trte zvita. Poč prikliče marsikakšen vzdih in krik, spije moč in zahteva nekaj težkih gibov. Sedenje na svedrovcu se mi je večkrat zazdelo kot sila privlačna ideja, a sem vseeno stisnil zobe in se boril do konca. Jedva. Sicer mi je šlo od vsega napora malo na bruhanje, sem bil pa vseeno vesel, da sem bil bolj nepopustljiv kot ponavadi. V zadnjem platastem raztežaju je pobudo zopet prevzel Vanč in elegantno izplezal iz smeri.

Kot kaže, sva bila Smrketi midva bolj všeč kot ona nama. Ne vem kako bi si sicer lahko razložil njene hlačke pred Bornovim tunelom.

...in mirno sem stal, ko sem prosil za dopust za danes :). In kakopak, mirno sem stal, ko me je Načelnik pobral danes zarana, ko se je komaj na črni celini začel delat dan :). In sva šla, proti Koglu, trdno odločena, da dan nameniva trening vplezavanju v Zupanovi smeri (uradno sicer sliši na ime Šemrov - Zupan). In na parkirišču se iz avta valita še dve navezi, a k sreči smo se kasneje lepo razporedili - dve salami v Kamniški, dve svinjski krači v Zupanovi in dva pršuta v Virensu :). In kaj naj rečem o smeri - za prste obliznit. In res, zelo prijazna šestica v super skali, polna šalc, klinov in pok in lufta pod ritjo :). In na robu stene se nama je smejalo še dolgo potem, ko sva razvijala vrvi na vrhu Virensa in se pripravljala na spust, ki smo ga družno opravili s šalamini iz Kamniške (Sara in Griljo). In nič, poglejte si slike :)    

Courmayeurju tudi letos za prvi maj vreme ni prizaneslo, zato se je naš kombi odpeljal proti Dalmaciji. Že takoj ko smo začutili dalmatinski zrak, se nam v glavah začelo prepevati ˝Nosi mi se bijela boja…˝ in tako opečatili dneve v iskanju pravilnega odgovora, na kaj je Jole mislil ob pisanju teh vrstic. Metku je kot zgleda morski zrak udaril na dušo in že videl ženina, kako sanja o beli obleki na poročni dan, Kruha je neslo bolj v nogometno-navijaške vode, ostali pa tako ali tako nismo ravno vedeli zakaj se gre in smo šele nato skrbno preučevali besedilo in delili stave. Tudi ostali v kampu nam niso znali pomagati in uganka je bila rešena šele na pici v Sloveniji- 1:0 za KruhaJ Kar se nismo ubadali s pesmijo, smo čas namenili hrani. Te je bilo veliko, ma kaj veliko, ogromno! Kulinarični presežki pa nepopisni. Tokrat pač nismo bili zadovoljni le z rižem in tuno:D.

O plezanju pa.. vso klinovje in ostala hribovska šara je šla z nami do Omiša le za težo. Še edini poskus hribovske smeri se je končal klavrno, pod smerjo je potekal dvoboj glava hoče-želodec noče, nato pa sklep, da naju z Metkom le hrib noče in kasneje bolj turistično preživet dan. Smo pa toliko bolj frikali, Kruh in Dalenjc sta opozorila, da bo to poletje v njunih rokah, no, pa tudi ostali s(m)o jima kar pridno slediliJ. Tako sta v četrtek Kruh in Metek najprej obdelala Formo piva (6a+, 200m), popoldne pa midva z Dalenjcem Canadair (6a+, 250m), poleg tega pa smo se še malo nafrikali v res lepem plezališču Stomorica. Petek je bil dan za premik v Biokovo. Edo in Stanka sta odšla v Vrisove glavice, splezala Cicibane (6a+, 240m) in Prvi snijeg (6a, 130m), Dalenjc in Kruh Dalmatinski san (6b, 600m) v Bukovacu, midva z Metkom sva šla na tisti ponesrečen poiskus ugotoviti, katera je Šesta tibetanska vaja, Petra pa se je odločila, da ponudi kolenu plezalsko pavzo in se malo sprehodi naokoli. V soboto zjutraj nam je vreme ponudilo kartanje, branje knjig in šetanje po mestu, popoldne pa se je skala že posušila, tako da smo lahko šli napadat projekte četrtkovega dne v Stomorico. Za Kruha uspeh v prvem poskusu, Dalenjc projekta sploh ni potreboval. Edo in Stanka sta ta čas odšla v Canadair. Ker sva bila z Metkom edina, ki še nisva spoznala Omiške klasike- Rambota (6a, 230m), sva to storila v nedeljo, Kruh in Dalenjc pa sta zaključila v slogu z Excelsiorjem (6b, 230m). Po besedah Kruha: ˝je blu lepu, ampak težku˝:D. Edo, Stanka in Petra so se skupno strinjali, da je nedelja dan počitkaJ.

No in tako se je spisala še ena lepa zgodba. Tako zagnani kot pakleniška ekipa nismo bili, kar se glede na čas kar spodobi- dela prosti dnevi pač niso namenjeni pretrganju ročic (no, navsezadnje so bile naše blazinice kar fajn načete in še en plezalni dan nebi vzdržalJ). Smo imeli pa mi kombi, kar pa tudi šteje (pa čeprav bi nas ta ob povratku kmalu pustil na cedilu).

Upoštevali smo najbolj optimistično napoved, rezervirali apartma, kupili najnujnejše za preživetje (testenine, riž, pivo) in krenili na jug. V enem avtu Katja, Žiga in Ajk, v drugem Vesna, ki je izdatno znižala povprečno starost ekipe, Vanč in jaz.

Že na običajno sušni ravnici v okolici Like je narava razgrnila vse svoje čare. Ko smo se vozili na konec dvojne mavrice, so s temačno sivino dežnih oblakov in oddaljenih vrhov divje tekmovale s poznopopoldanskim soncem okrepljene barve rdečega grmičevja, svetlo zelenih trav, smaragdnih gozdov ter zlatorumenih skal. Že samo za te razglede je bilo vredno na pot!

Pa je bilo vredno tudi zaradi drugih stvari. Plezarija je bila strma in napeta, ocene pa nepredvidljive. V nekaterih štiricah ni preteklo nič manj potu kot v zabeljenih peticah pakleniških klasik ali milih šesticah novejših smeri.

Plezali smo veliko. V različno sestavljenih navezah smo tako v štirih plezalnih dneh preplezali Mosoraško, Tinino, Piksija in Diksija, Fleksa in Reksa, Karabore z Bridom za veliki čekić, Bračno, Barbo Antina z izstopom po Zimskem cvetu, Nosoroga, Tinino, Frankenštajna, Kamasutro in Šaleškega. Fotografski objektiv žal ni ujel Žiga. Ga bo naslednjič!