Udeležil sem se tradicionalnega Posavskega Pakleniškega tabora, v organizaciji Posavskega alpinističnega kluba. Bilo je veselo, predvsem se je veliko plezalo. Sam sem plezal Klin 6c 350m, in levo Tržiško 6a+, 120m

(plezalec Bojan PAK),  Capitan Pelinkovac 260m, 6c (soplezalka Stanka), Stanka pa še z različnimi soplezalci Bračno smer, Juho … Slike so iz smeri Klin.

Z Matevžem sva si za praznik zamislila nekaj kratkega, brez mokrih kaminov in nohtanja, nekaj tako res prijetnega. Padla je za ta letni čas dokaj nenavadna odločitev, Begunjščica. In odločitev je bila več kot prava. Najprej sva splezala Šentansko, v kateri zajeda in plata v zadnjem cugu naredita lep vtis o smeri, pa tud čez skalo se ni za pritoževat. Ker sva bla dost hitra sva se odločila, da splezava še eno. Skice nisva mela, zato sva šla dostopat pod eno smer, vedla sva, da naj bi bla Kiklop ali Spominčica. No, na koncu se je izkazalo, da sva plezala slednjo. Ampak meni je bla tako lepa (kljub temu, da o petkah ni v smeri ne duha ne sluha- se vidi, da sta mela Reljata prste vmes), da sm kar celo plezanje žvižgala (no, en majhen del je k temu pripomogel tudi strah pred kačami:)). Nasploh je bilo dopoldne res lepo, ves čas naju je grelo sonce, gorski vetrič je poskrbel, da nama ni blo prevroče, metulji pa, da je blo vse skupi že skor mal kičasto:).

V soboto so se zvezde končno poklapale in jutro naju je s Slavcem našlo že visoko v dolini Bele. Pod steno še gneče ni bilo, se je pa naveza zapodila v Akademsko, druga pa iskala Centralno.
Midva sva imela bolj skromne cilje, zato sva se navezala pod klasiko Geršak-Grčar. O njej je bilo že vse povedano, a naj vseeno naštejem par značilnost. Odlična skala, vzorna izpostavljenost in lepa plezarija z zanimivimi detajli, predvsem velja omeniti res lepe plate. Klinov je kar nekaj, prav pridejo metulji, štanti so pa narejeni.
Skratka, uživancija, prav primerna za uvod v sezono.

V sredo zjutraj sva bila s Slatkim del skupine pol ducata Železničarjev, ki smo se odpravili na Vršič. Midva sva dostopila pod severno steno NŠG in se odpravila v Albinco. Smer nama je postregla z raznoliko kvaliteto skale in vlažnim detajlom.

Po uspešnem vplezavanju v NŠG, sva se v petek zjutraj zakadila še malo naprej pod Veliko Mojstrovko v Kovinarsko smer. Previsni vstop v vstopni kamin je poskrbel za jutranjo rekreacijo. V drugem delu smeri pa naju je pričakala lepa plezarija v drzno izpostavljenih platah, za katero sva si želela, da bi trajala dlje. Za konec naju je čakala še dolga razgledna prečka po polici do izstopnega žleba, ki naju je pripeljal na rob stene nekje med Malo in Veliko Mojstrovko. »Veverc« ni bilo na spregled je pa smer lepa in dobro nabita s klini.

Fajn je blo!

Z Gresom sva prejšni teden v sredo plezala zgoraj omenjeno smer. Oba se strinjava da je vrhunska. V to kategorijo spada zaradi odlične skale, ki je bila narejena tako da lahko daješ not frende pa tricame lih na vsak meter. Plezarija pa tudi po samih dobrih grifih v strmem klancu. Tako strmem da če ti v drugem raztežaju pade komplet, prileti direkt pod steno. Na koncu tega raztežaja prideš na gredo, ki te pripelje pod previs, skupen s Trmastimi kamini. Tuki se nama je šu en gams splašit in se spotaknt ob najin štrik. Sprožu je plaz kamenja v Gresovi smeri, k sreči pa je vse letelo, kot komplet, direkt v poden. V nadaljevanju nisva srečala nobenega gamsa več. Po sestopu sem se še enkrat sprehodil na vstop smeri, po izgubljeni komplet. Tokrat smo turo zaključili v Erjavčevi koči.