Kaj se dogaja

V nedeljo (6.12.2009) smo izvedli tretjo skupno turo, tokrat ponovno v Vipavo. Dobili smo se na koncu Viča, torej v bližini Dolgega Mosta, ob neki dokaj nečloveški uri. Okoli devetih zjutraj pa smo že bili na parkirišču v Vipavi. Tokrat nas je bilo nekoliko manj (če me spomin ne vara je bilo tečajnikov 21), razdelili smo se v dve skupini, večja je odšla v sektor Pikapolonica (vmes so padala tudi eksistencialno-filozofska vprašanja tipa "A gremo prav? Je treba tu gor?"), manjša skupina pa je šla drugam. V drugi sektor, katerega, ne vem, ni bistveno. Tokrat se nismo učili kaj novega, cilj je bil čim več plezati, kar nam je tudi uspelo. Vreme je bilo malce hladno, a boljše kot v preteklem…

Na miklavževo nedeljo (6. 11. 2009) smo šli nadobudni tečajniki skupinsko frikat v Vipavo. Mimogrede, tale besedica frikat mi zaenkrat še ne gre najbolj gladko z jezika -  nekako se mi zdi, da mi kot začetniku še ne pritiče (približno tako, kot mojemu fotru ne, ko reče ful dobr).   No, kakorkoli, v soboto smo se že ob 8h zbrali na koncu Tržaške, se potem še dvajset minut obirali in se končno napokali v avtomobile ter krenili novim vipavskim frikam (???) naproti. Eni malo hitreje, drugi (beri: jaz osebno) pač malo počasneje, ker avto že pri 120-ki spušča glasove, kot da se pripravlja na vzlet, poleg tega je bilo potrebno na bencinski še napolniti nahrbtnike s sendviči za prijatelja.…

  Sreda, 16.9.09. V moji najljubši rubriki na forumu (Kam gremo) piše nekaj novega. Aleksej sprašuje, če bi šel kdo z njim plezat na Malto. Našel je poceni letalske karte. Splošno znano pa je, da ima zveze po celem svetu (z njim se je baje hotel slikati celo Obama!). Hitro se oblikuje ekipa - Aleksej, Robi, Jani in jaz. Čez en mesec, četrtek 15.10.09. Prtljaga je strateško spakirana. Vsak nosi deset kil dovoljene ročne prtljage (vsa težja plezalna oprema), proti doplačilu v vrednosti letalske karte pa lahko z nami potuje še dodaten petnajstkilski paket. V Trevisu se strategija podre. Italijanskega varnostnika nikakor ne morem prepričati, da nikjer ne piše, da štriki in vponke…

7.11.2009 smo izvedli 2. skupno turo na kateri smo tečajnike učili vse kar morajo vedeti za varno plezanje v plezališčih. Tako smo obdelali vozle, navezovanje na plezalni pas, vpenjanje sistemov in vrvi v le te, prevezovanje na varovališču in seveda varovanje z različnimi varovalnimi pripomočki. Ture se je udeležilo 28 tečajnikov, 7 alpinistov in 7 pripravnikov, ki so pri izvedbi pomagali.

Idejo je dal Tedi. Da bi med krompirjevimi počitnicami skočili tja gor in poskusili to reč, ki se ji reče balvaniranje na fontanblujski način. Naslednji dan mi je že poslal link s hišicami za najem, vložil sem še prošnjo za dopust in mašinerjio smo pognali. In smo šli na pot. V soboto zjutraj zarana smo v dežju, ki nas je spremljal celo pot, pognali plehnato pošast po avtoštradi proti Avstriji. Priklopili smo še Magdo, ki nas je vodila preko Solnograškega, mimo Muenchna v Francijo in dalje proti Parizu. Slabih 60 km prej se nahaja malo mestece Fontainebleau, ki slovi po svojih balvanih. Slednji se skrivajo na ogromnem gozdnem področju, prvič so jih pa potipali že leta1889. Bojzi so…

Nekaj Železničarjev se nas je za oba praznična dneva odpravilo v Istro. Plezali smo v Limskem kanalu in v Rovinju. Kakšnih pretresljivo dobrih vzponov nismo dosegli a smo uživali v lepi jesenski plezariji. Škoda le, da sta praznična dneva pristala na vikend in se je vseskupaj prehitro končalo.    

Kot že naslov pove smo se Tadej, Mojca, Brina, Lovro, Mojca in jaz odpravili v Fontainebleau pogledat kako se pleza te zloglasne balvane. Pokrajina in plezarija je fantastična, ko enkrat zaštekaš njihove vodničke in najdeš balvan, ki ga iščeš v blodnjaku kamnov in sektorjev. Bolj kot blazinice na prstih, so davek plačale vse mišice mojega telesa. To je res plezanje, kjer uporabiš vsako mišično vlakno za pajtlanje na vrh balvana. Na rest day smo se kot pravi hohštaplerji zapeljali do Pariza, si ogledali Eifflov stolp in stali v vrstah Disneylanda. Skratka, če ne bi bilo tako daleč, bi že jutri šel nazaj.

Danes se je zgodila 1. skupna tura, ki je imela spoznavni značaj. V načrtu smo imeli osvojitev Planjave iz Kamniške Bistrice skozi Repov kot in Planjavske Zelenice ter sestop čez Srebrno sedlo. Načrti so se izjalovili že ob prihodu v Kamniško Bistrico, ko smo zaradi dežja nekoliko spremenili potek ture, sneg in veter pa sta nas obrnila pri prvem skoku nad tolmuni. Tako smo mokri in premraženi turo kmalu zaključili v domu v Kamniški Bistrici, kjer smo lahko pričeli s spoznavanjem kajti prej smo bili tako zaviti v vetrovke, da spoznavanje skoraj ni bilo možno. Na turi se je spoznavalo 16 tečajnikov s štirimi alpinisti in enim pripravnikom.