Kaj se dogaja

Peščica ferajnovcev je poskrbela, da je železničarska noga zakorakala tudi po mediteranskem otočku, Malta imenovanem. Ogromno število plezališč ter lepe smeri so pripomogle, da nam v teh petih dneh ni bilo dolgčas. Kakšne peripetije so se dogajale na Malti in Gozu, lahko kmalu preberet v reportaži, knjižnica pa je bogatejša za slikovit vodniček (1200 smeri, večinoma trad.). Za vas raziskovali: Robi, Jani, Mathieu, Aleksej

Sobota. Navsezgodaj se zberemo pred ferajnom. Že temperature na 300 višinskih metrov nam dajo vedeti, da bo 2700 metrov višje brez puhovke težko spati. Pa se ne damo.   Čeprav je dogovorjeno, da krenemo točno pet čez tri in zamudnikov ne čakamo, nas je takrat na štartnem mestu le malo. Čez deset minut se vendarle nagnetemo ob avtomobilih s polnimi prtljažniki pretežke opreme in končno odhod. Naslednji postanek že na Jesenicah – nabava vinjet. Ura je le nekaj minut do šeste ure, ko se zapeljemo mimo še dvignjene zapornice. Nekaterim ne uspe in za prehod morajo (vsaj za študentske razmere) kar globoko poseči v žep… Ko parkiramo, je zunaj še temno, a…

Danes je na stenci potekalo testiranje. Nekaj grifov smo še zategnili, ponekod se je pokazala potreba bo dodatnih ojačitvah. Splošna ugotovitev je, da bo stenca brez težav pridobila obratovalno dovoljenje brž ko pridejo spužve in se namestijo na ustrezna mesta.

Kot najbrž že vsi veste, smo bili pretekli vikend na ledeniški turi pod Johannisbergom. Imeli smo se fajn, Aleksič bi rekel, da smo bili simpatični. Poleg spanja v šotorih so tečajnike pravkar zaključene alpinistične šole spoznavali nevarnosti ledenikov in načine reševanja iz ledeniškh razpok. Pripravniki so pa utrjevali omenjeno znanje in naslednji dan naskakovali okoliške vršace. Tečajnikom pa žal ni uspel vzpon na Johannisberg a ostali so lepi spomini.                                

Včeraj sva se z Boštjanom odpravila v Kogel in potem nadaljevala še na Skuto. Kot sva že nekajkrat ugotovila, sva očitno tandem za odkrivanje novih dostopov. Tudi včeraj ni bilo nič drugače. Že proti Koglu, sva prišla do zatrepa grape, ki pelje proti Koglu. Ker nisva hotela obračati, sva odkrila nek (nov?) prehod III/II 50 m v zelo krušljivem svetu in ga poimenovala Ciciban se rad igra; he-he. Tudi v Virensu sva naletela na nek ozek in strm žleb (varianta prvopristopnikov), kjer pri obeh ni šlo brez tehnike. Cvetka smeri je bila po najinem mnenju, podaljšan zadnji izstopni raztežaj, kjer navkljub navpični steni, odlični oprimki omogočajo fenomenalno plezanje. Po enourni hoji naju je v soncu…

TURNO DESKANJE NA ISLANDIJI april 2009 „Islandija? Pa kje je sploh to? Kaj pa boste tam??“, me je spraševala uslužbenka na pošti, ko sem že par tednov pred odhodom odposlal paket s težjo opremo. Bolj ko sem razlagal, da to le ni na drugem koncu sveta in da so celo v evropski trgovski skupnosti, manj je zaleglo. „No, priznam. Ne vem kje točno je, vem pa, da je zelo daleč!“, se je še odrezala uslužbenka.   Kaj je torej s to skrivnostno državo na drugem koncu sveta? Otok v severnem Atlantiku je znan po svoji izolaciji. Le 300.000 prebivalcev in izredno majhna gostota poselitve obljubljajo nedotaknjen raj za vse ljubitelje narave. Najvišji vrh Hvannadalshnúkur je s…

No, končno sem našel čas za tole. Prilagam nekaj fotk iz plezanja na Kalymnosu, krasnem otoku na jugu Grčije. Otok je znan kot mala plezalna meka, in ni večji od 'našega' Visa, premore več kot 55 plezališč (in še se vrta…) z več kot 800 smermi, za vsakega kaj. Dostopi kratki, rabiš pa motorin, kar je tudi svojevrsten užitek. Poleg tega pa seveda krasna hrana, piiiitno vino, tolpo morje, pa še kaj bi se našlo. Ko se bodo večeri začeli ob petih in bo zunaj minus 10 pripravimo prezentacijo.                

Včeraj sva s Darkotom Podgornikom zlezla Sivi Ideal v južni steni Jerebice (VI/V+, 450m). Ime dobro opiše samo linijo smeri in skalo. Poteka po najbolj izraziti zajedi po sredini najstrmejšega dela stene. Zadeva je res strma in od začetka do vrha ne potipaš prav nič šodra za malo vmesne relaksacije. Kot se za zajedo spodobi, predvladuje tehnika razkoraka, kar je razvidno tudi iz slik. Prav pridejo plezalke z dobrim trenjem, ker so stopi marsikje presneto redki. Štanti so opremljeni, tudi vmesnih klinov je kar nekaj, so pa ponekod nekoliko redki, zato toplo priporočam nekaj metuljev (recimo Camelot 0.5-3). Optimalen dostop je natančno opisan na plezanje.net. Vreme je bilo idealno in…